Resnica o reikiju
Mojca Debelak

Resnica o reikiju

piše: Mojca Debelak
29. januar 2013    190 ogledov

O reikiju, ki ga mnogi povežejo (zgolj) s polaganjem rok, v literaturi lahko preberemo marsikaj. Pa vendar … o tehnikah in metodah, ki niso "oprijemljive", nas ponavadi spreletava dvom, vse dokler nismo priča nečemu, čemur bi bilo vredno verjeti. Življenjska energija se pretaka v vsakem izmed nas, le odpreti se ji moramo. Če dopustimo verjetnost, da so mnoga izmed naših prepričanj zgolj omejitve, zaradi katerih življenja (pre)večkrat ne živimo polno, smo lahko kaj kmalu presenečeni tudi nad reikijem. Takšno izkušnjo ima tudi Tomaž. Privedla ga je do globljega razumevanja sebe in vsega, kar ga obdaja. Preden z Vami delim njegovo osebno zgodbo, pa le še misel, na katero se spomnim vedno znova, ko v sebi zaznam kal nejevernosti. 

 

Vsaka resnica preide tri stopnje,

preden je priznana.

Na prvi doživi posmeh.

Na drugi ji nasprotujejo.

Na tretji jo imajo za samoumevno.

 

Arthur Schopenhauer

 

… IN PRIPOVED (NEJEVERNEGA) TOMAŽA

»Pa ja da ...« sem si rekel, ko sem prebiral članek o "čudežni" zdravilni moči, ki naj bi jo povzročil pretok življenjske energije do področja v telesu, kjer pride do poškodb, blokad, neravnovesja ... Nakar sem se čez nekaj dni s kolegi odpravil na vsakotedensko rekreacijo malega nogometa. Da pri nogometu po nekaterih statistikah pride do več poškodb kot pri boksu, ve marsikdo ... praktično se jim stežka izogneš. Le če si izredno previden. Pa je res tako? Ponavadi grem na vse ali nič, tisti dan sem do dvobojev za žogo vseeno postopal malo z rezervo. Naslednji dan me je najbrž čakal pomemben razgovor za službo. Vsak, ki sem ter tja prižge TV, ali pozna par mladeničev in mladenk ne potrebuje izvesti raziskave, da ugotovi, da je v teh kriznih časih priti do razgovora, kaj šele službe, prava znanost - in res bi storil vse, da se narišem tam ob dogovorjeni uri, zlikan, čist, urejen ... da naredim dober vtis seveda. In kot nalašč ... malo zatopljen v mislih o tem, kako naj bi do omenjenega razgovora pristopil, dobim udarec kolega ... s komolcem ravno v oko. »No super, še tega je treba! Pa gre, služba. Bom rekel, da sem po stopnicah padel? Itak bodo mislili, da sem neresen, nek pretepač,« se jezim v mislih. "Fuzbal", komolec, modrica ... »Ja, ja, fant, naloži to zgodbo komu drugemu«, si bodo mislili. 

 

Z vrečko ledu na "uču" ves besen razmišljam kaj naj sedaj. »Tole ne pomaga … že zateka, kaj šele bo?! Kakšna krema tudi odpade, vsaj do sedaj ni nikoli pomagala,« tarnam sam pri sebi. Nakar pristopi ta kolega, ki mi je "podaril" udarec, ponižno prijazen ... se mi opraviči in obkrožen z ostalimi soigralci začne pripovedovati neko osebno zgodbo ... kako jo je skupil pri igranju squasha. »Uf, sem že pomirjen, ko vidim, da nisem edini, ki sem rojen pod nesrečno zvezdo. Kaj mi to pomaga? Ko pridem domov pa še pametovanje staršev, kako sem neodgovoren, da si službe očitno sploh ne želim, da me ne bodo več živeli ...« vse to mi roji po glavi. A kljub temu mojo pozornost pritegne prej omenjeno pripovedovanje kolega, ki mi je pokvaril dan … kaj dan, življenje! Vsaj tisti trenutek se mi je zdelo tako. Kaj me je navsezadnje pritegnilo? Prav gotovo ne njegov način pripovedovanja, temveč to, da je bilo govora o REIKIJU. 

 

Beseda je tekla o tem, da v ta "čarodejstva" niti sam ni verjel, še posebej dokler je o njih zgolj bral, ničesar pa izkusil … pa mu je bila dana možnost, da svojo nejevernost postavi na preizkušnjo. Med igro squasha je - če gre verjeti njegovim pripovedovanjem - storil veliko napako. Med igro je namreč za drobec sekunde svoj pogled usmeril nazaj, proti nasprotnici (verjamem, da tudi ženske fino udarijo, še posebej če iz sebe dajo nekaj tiste agresije, ki jo na svoje bližnje sicer stresejo ob kaki drugi priložnosti). Kdor je igral squash, ve, da stati pred nasprotnikom ni najbolj priporočljivo … če je dobrega srca, bo slednji igro prekinil in avtomatsko dobil točko, kajti če te zadene žogica, se ti ne piše dobro. Pekoč, boleč občutek je neizogiben … sledi mu podpludba, modrica, lahko tudi oteklina. No, to dekle je očitno presodilo, da tistega dne ne bo prizanesljivo. Pa jo je dobil. Ne v stegno, ledveni del, ampak direkt v "uč". »No, to mi je pa nekam znano,« si mislim … »ziher je bolelo … si si pa že zaslužil.« No, tega zadnjega nisem mislil čisto resno, saj sem se sam zdaj znašel v isti kaši. 

In kakšen je epilog njegove zgodbe? K sreči naj bi bilo to dekle - njegova "nasprotnica"- reiki mojstrica in mu je takoj priskočila na pomoč. Najprej je šla z mrzlo vodo močit brisačke … a se ni obneslo. Je že začelo zatekati. Nakar mu na oko položi roko in jo tam obdrži nekaj minut. Rezultat? Bolečina izgine, o podpludbi tudi v naslednjih dneh ne duha ne sluha, oteklina ostane neznanka … o tej poškodbi torej ni ostalo nikakršnega "dokaza", niti najmanjše modrice. Je to logično? Pa bi moralo biti? »Važno, da deluje,« je dejal, še v isti sapi pa obrnil pogled k meni in mi ponudil možnost, da me zapelje domov, še prej pa se mimogrede ustaviva pri tej njegovi "nasprotnici".  »No, lepa gesta. Resda me je poškodoval, a mu očitno le ni vseeno,« me spreleti. 

 

Kaj sem hotel, izgubiti nisem imel česa … razen službe seveda. Na poti proti domu sva se ustavila pri Mojci in res, po nekaj minutnem "obkladku" z njenimi rokami, bi težko koga prepričal, kako silovit udarec sem dobil tistega dne. Ali sem se smilil sam sebi ali pa sem poškodbo zaigral, bi najbrž vsak podvomil v mojo zgodbo. Razen tistih, ki so bili seveda dogodku na nogometnem igrišču navzoči in ki so že imeli izkušnjo z občutljivostjo področja okrog oči na udarce. Sam sem imel teh kot športnik po duhu čez glavo. Ravno zato je bila tista prva misel po udarcu, ki me je obšla, da je možnost za službo splavala po vodi.

 

In kaj me je zgodba, za katero me je Blaž povprašal, če sem jo pripravljen spraviti na list za vse ostale nejeverneže, naučila? 

Da ne moreš vedeti, če ne preizkusiš. Lahko le sodiš. Če se odpreš, si lahko nemalokrat presenečen. Res pa je, da si na kaj takega pogosto pripravljen šele, ko si v obupu. Ko si misliš, da nimaš česa izgubiti. Škoda … če bi razmišljali drugače, bi hitro dognali, da s tem, ko se odpremo novim doživetjem, lahko le ogromno pridobimo. 

 

Aja, najbrž vas zanima, kaj je bilo s službo? Nisem je dobil. Najbrž je bila kriva zgodba, ki sem jo direktorju zaupal ob razgovoru. Najbrž si je mislil, da sem nor. A nič zato. Sem se vsaj naučil, da vsega le ne gre govoriti vsakomur. Do vsega, kar bo oziroma če bo posameznik potreboval, bo že sam prišel. Prav pa se mi zdi, da to zgodbo delim naprej. Navsezadnje bo v roke prišla tistemu, ki mu bo to namenjeno. Kot je bila meni izkušnja s tehniko, o kateri si pred tem prav gotovo nisem mislil kaj dobrega. 

 

Spoznal sem tudi, da je na svetu še kaj drugega, kar nam lahko polepša dan, bivanje na tem planetu (in ne zgolj služba s šefom kislega obraza). So kolegi, ki ti zadajo udarec, za katerega lahko že v naslednjem trenutku spoznaš, da to ni. Udarec, zaradi katerega ne oslepiš, temveč spregledaš; tlesk pred očmi, ki ti pove, da obstaja nekaj več.  Kolega postane prijatelj, izkušnja pa priložnost, da nisi več nejeverni ampak pač samo Tomaž, brez tistega pridevnika spredaj. 

 

Tomaž

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji