1. oktober 2010

Medvedka Jurka pristala v Nemčiji

Avtor: Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Jurkina tragedija se je pričela z njenim rojstvom pred petnajstimi leti v Sloveniji.
Znano je, da je v tistem času lovski lobi namerno hranil medvede, da bi se navadili na bližino človeka in da bi jih turisti lahko fotografirali pri hranjenju in turisti lovci ne bi morali za odstrel iskati po gozdovih.
Posel je moral biti zelo lukrativen, npr. domneva, se da je Lovska zveza Slovenije letno morala zaslužiti, če upoštevamo uraden lovski cenik, za odstreljenih 80-180 medvedov na stotine tisoče evrov, tako da ni bilo nič čudno, da so si takšen zaslužek želeli doma tudi lovci turisti na medvede iz sosednih držav, npr. Italije!

Tako so Italijani prišli na idejo, da ponovno naselitev medvedov v pokrajino Trentino (Italija) na Južnem Tirolskem in so zato bili subvencionirani s denarjem EU za reševanje ogroženih vrst in so tako, med ostalimi, kupili tudi petletno Jurko od lovskega društva v Sloveniji in jo prepeljali v Trentino, kjer se je, kot nam je rekel Marcello Dell Eva, predsednik italijanskega društva  «No alla caccia» (Društvo proti  lovu) nadaljevalo s prakso hranjenja, da bi se turistom tudi omogočila atrakcija fotografiranja medveda.

Jurka živi na svobodi in se pari, rojeva in vzgaja svoje otroke, tako kot je bila sama vzgojena, neprimerno svoji vrsti brez posebne bojazni do človeka. Vendar pa je v Italiji drugačna situacija kot v Sloveniji, namreč dobiti dovoljenje za odstrel medveda je gotovo nemogoče iz razloga, da za tem ni zakonske podlage in zato, ker se del projekta financira iz EU blagajne, katera je zahtevala letna poročila.

Način življenja Jurke in njenih sinov je bil atipičen medvedji vrsti, delno so se hranili s pripravljeno hrano ob smučarskih hotelih ali v lovskih krmiščih, toda delno so se v ovčjih habitatih posluževali ovc in jagenjčkov, a v kokošnjakih s kokošmi, toda ne tako kot se sicer hranijo medvedi, največ s plodovi narave, in tako so sčasoma povzročili jezo prebivalcev, ki so se pritožili lokalnim oblastem v Trentinu z zahtevo, da medvede odstranijo iz narave. Oblast je popustila pritisku in sprejela odločitev, in tako so Jurko ulovili in zapreli znotraj malega vrta nekega srednjeveškega samostana.

Jurka je v širši javnosti postala znana leta 2007 kot mati sedaj že legendarnega
medveda Bruna, katerega so leta 2006, v ozadju svetovnega nogometnega prvenstva v Nemčiji bavarski lovci po enotedenski gonji iz zasede, protiustavno, toda z dovoljenje bavarske vlade ubili nedaleč stran od idiličnega
mesta Schliersee v bavarskih Alpah in to z obrazložitvijo, da ogroža prebivalstvo in da krade hrano v kokošnjakih, ovčjih stajah in čebelnjakih.
Za bavarsko vlado smrt Bruna ni bila dovolj, zato so naročili prepariranje Brunovega trupla in ga prenesli v muenhenski dvorec Nympfenburg kot problem – medveda s simboliko preventive še živečim medvedom preko meja, če si bodo upali posnemati Bruna, da jih čaka enaka usoda!

Po umoru Bruna je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo isto zgodilo s preostalim delom medvedje družine, imenujmo jo, Jurka. Sledila sta umora najmanj dveh njegovih bratov, a leta 2007 je sledilo prijetje in  premestitev Jurke v zatočišče.

Le nekaj časa po prijetju Jurke je italijansko društvo «No alla caccia» (Društvo proti lovu) z njegovim predsednikom Marcellom Dell Eva iz pokrajine Trentino pričelo najprej z intenzivno borbo za Jurkino življenje v naravi, no to jim ni uspelo, ker so Jurko medtem oblasti dale sterilizirati in jo tako onesposobiti za njeno, vrsti primerno življenje v naravi.

Ampak, «No alla caccia» ni odnehala in je Jurki poskušala omogočiti čimboljše življenje od tistega, ki ga je med vrtnem zidovjem katoliškega samostana preživela v nelagodju, ob nestrokovni negi in maltretiranju z električnimi šoki pri dotiku vrtne električne ograje, ko je samo poskušala pobegniti iz zapora. Jurka je postala v malem prostoru zelo depresivna in nesrečna. Njeno življenje v tem času v ujetništvu spremljan z veliko trpljenja, kar so društvo «No alla caccia» prisilile na iskanje boljše rešitve, vendar jo v Italiji niso našli, zato so se obrnili v tujino, med drugim so diskutirali tudi o Jurkini vrnitvi v Slovenijo, toda po nasvetu mednarodnih strokovnjakov so odstopili od te možnosti, ker v Sloveniji zanjo niso videli zagarantinega življenja v prihodnosti, kajti bilo jim je poznano, da je slovenska vlada v prejšnjih letih izdala kljub protestom v Sloveniji in tujini, do tisoč dovoljenj za odstrel medvedov v času turističnega lova na medvede, seveda za dobro ceno. 

Društvo «No alla caccia» je iskalo dalje in prišli so v stik s skladom «Alternativen Wolf–und Baerenparks» (Alternativni parki  za medvede in volkove) v mestu Bad Rippoldsau-Schapbach v Schwarzwaldu, v pokrajini Baden Wuerttenberg, ki je z veliko truda prostovoljcev in finančnim investicijam občine zagotavilo sedem hektarjev gozdov za Jurko in še za tri cirkuške medvede in tri volkove. Področje je ograjeno z 2.5 metrov visoko električno ograjo, za živali pa bodo skrbeli poslovodja sklada Ruediger Schmiedel, dipl.biologinja in vodja projekta Annika Luerssen, skrbnica in živalska pedagoginja Julia Kerber, še nek pomočnik, ki bo zaposlen, pomoč živalim bo nudil tudi lokalni veterinar.

Po večmesečnih in zapletenih pregovorih z državnimi oblastmi Italije in Nemčije je «No alla cacci» in skladu «Alternativen Wolf–und Baerenparks» v Schnapachu končno uspelo 25.08. 2010 prepeljati Jurko v njeno, upajmo, zadnje prebivališče.

Jurka je transport, izgleda, prestala brez problema. Dobila je narkozo, tako da ozko kletko, v kateri so jo trasportirali, ni doživljala boleče in problematično, kajti po prihodu, ko si je opomogla od narkoze se je brž pričela gibati, jesti in vzpenjati po drevju, in to naj bi bil znak, da nima nič proti novi domovini.

Toda dejstvo je, da bo Jurka kljub vsem dobrim novicam svoje življenje do svoje naravne smrti preživela v ujetništvu. To je dejstvo, toda kot za nekdanjo gozdno svobodno medvedko je to posebno težko, kajti ona je vseeno večino svojega življenja smela in mogla preživljati v svobodnem kraljestvu narave, kjer je iskala hrano, srečevala druge medvede, se parila in rojevala in vzgajala svoje otroke. To je sedaj zanjo preteklost.
Zakaj?

Ker je človek za svoje osebne koristi posegel v življenje medvedke. Ta socialni
razvoj je končno razlog tudi za to, da so najmanj tri njene otroke ubili, preden je ona sama prišla na vrsto, da se bori za svoje golo življenje. Jurka s svojo življenjsko tragedijo zagotovo stoji pred nami kot živa ambasadorica za vse živali, ki človeku sporočajo, da kljub vsem tehničnim dosežkom ni prepoznal pomembnosti povezanosti in skrbi človeka za živali in naravna kraljestva v smislu ene celote, in da izumrtje živali ali uničenje katerega koli naravnega bogastva nujno povzroča tudi izginotje človeka s tega planeta.

Nedvomno je, da je Jurka, v teh dneh Slovenijo postavila na prve strani mnogih nemških in talijanskih medijev in to z mešanim občutkom. Ko pravim z mešanimi občutki, potem pomislim najprej na mnoge slovenske medvede, razprave politikov in lovcev na eni strani ter prijateljev živali na drugi strani, kjer se je diskutiralo, koliko se bo letno ubilo medvedov, 120 ali 150 ali noben, ter na zakon, ki predpisuje, da se morajo najprej ubiti otroci, šele potem mati medvedka, če lovci odločijo, da je mati z mladiči nevarna za ljudi, čeprav je zakonodajalcu znano, da niti eno niti drugo ni v duhu ustavnosti. V ogledalu teh dejstev se sprašujemo ali je za politike ustava, ko gre za dobrobit živali, sploh relevantna, če delujejo tako, kot jim določeni lobiji diktirajo, npr. lovci in industrija mesa?

Avtor: Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice