8. december 2010

Capoeira - Pred čim se danes osvobajamo?

Avtor: Anina Derkovič

Dandanes poznamo drugačne metode  za osvobajanje iz okoliščin v katerih se nahajamo. Uporabo telesa in orožij so v naši družbi nadomestile besede in sredstva kot so pravni postopki …  Pred čem nas lahko toraj capoeira osvobaja danes? Čeprav živimo v navidez svobodni družbi, smo še vedno na nekem nivoju ujetniki lastnih zlatih kletk, v katere smo se zaprli. Kletke, lastnih idej, predstav, čustev, ustaljenih načinov doživljanja sebe, sveta, okoliščin v katerih se nahajamo, potrebe po varnosti…

Naša prepričanja so meje, ki si jih postavljamo, ki so nam  jih postavili :«Kdo sem? Kako lahko preživim? Na nakšen način lahko zaslužim denar? Kakšno delo moram opravljati? Kakšno varnost moram imeti?« Sem spadajo tudi omejitve na osebnostnem nivoju; »Kakšno vlogo naj igram? Kakšne so moje telesne sposobnosti? Kako se moram obnašati, oblačiti, razmišljati?». Omejeni smo s nešteto predpostavkami, določil, pravili, ki uokvirjajo naša življenja, katere nikoli ne postavimo pod vprašaj in tako nezavedno omejujejo naša življenja. 

Tudi naša čustva so tista, ki nam na en način pogojujejo življenje, še posebno če jim damo tako moč, da ona opravljajo z nami in se ne zavedamo, da smo dejansko mi tisti ki lahko imamo nadzor nad njimi. 

Sama vadba nas pripelje do zavedanja, da so čustva zgolj oblika energije, in njihova narava je ta, da morajo biti v gibanju. Beseda »e- motion« to dobro predstavlja (Energy in Motion). Čustva sama po sebi niso ne dobra ne slaba – naše reakcije pri temu ko se pojavi določeno čustvo so lahko bolj ali manj ustrezne. Določena čustva si dovoljimo in so dobrodošla, za določena bi raje videli, da jih ne bi bilo.Čustva so lahko naša moč ali naš kriptonit. Če čustvom zgolj dovoljimo da so, kar pomeni, da jih ne skušamo zatreti, potlačiti , in če jih zgolj začutimo, jim tako omogočimo da izzvenijo, ali da se transformirajo.

Tu velja pregovor, da po vsakemu dežju pride sonce. Kadar se jih bojimo ali si jih ne priznamo se na en način proti njim upiramo in povzročimo, da ostanejofiksirana v določeni obliki. Gre za sprejemanje realnosti in tega kar je. Vedno naše nesprejemanje, upor, jeza na določeno situacijo povzroči le notranji nemir, še posebno pri situacijah ki se jih ne da spremeniti. Sprejetje nam na en način omogoča da se premaknemo dalje. In sprejetje ni isto kot predaja. Če se predamo naredimo to v zavesti da smo nemočni, da smo žrtve. Če sprejmemo se odločimo da se nehamo boriti, ne ker smo nemočni, ampak za to ker smo se tako odločili.

Vir: http://www.anina.derkovic.com/

Avtor: Anina Derkovič