Pred časom sem imela priložnost spoznati zanimivega terapevta, ki je bil s svojimi varovanci zelo strog. Zelo jasno jim je že od prvega dne, ko so vstopili v njegovo pisarno dal vedeti, da življenje ni za tiste, ki sem jim ne da. Življenje je za tiste, ki se jim da, ki se jim ljubi. Ljubi kaj? Življenje je za tiste, ki se jim na primer da delati. Življenje je za tiste, ki se jim da poskrbeti za svoje telo, za svoje zdravje, za to, da bodo drugim v pomoč in ne v breme. Življenje je za tiste, ki se jim da "požreti" svoje jamranje in vzdihovanje nad tem, kako je vse grozno in ki so pripravljeni nekaj narediti za to, da bo njihov vsakdan lepši.
Po domače povedano, življenje torej ni za lenuhe! Ker kot je rekel omenjeni terapevt "Ležali bomo v grobu, zdaj, ko smo živi, je pa treba migat." S tem ne mislim, da se forsiramo do onemoglosti in se popolnoma izmučimo, ker preveč delamo, moramo pa si naliti čistega vina in se vprašati, kdaj je naše življenje zašlo v napačno smer, kdaj si dajemo potuho, zanemarjamo redno telesno vadbo, se slabo prehranjujemo ali ne skrbimo za kvaliteto svojih odnosov. Življenje je eno samo in do svojega življenja smo odgovorni, da ga preživimo čim bolje in tem lepše.
Da bi se vam čim večkrat torej "dalo", ti želim in te pozdravljam.