Eko in bio turizem

Eko turizem

Eko turizem je kultura ali način obnašanja, ravnanja, gospodarjenja, načrtovanja, nadzora in spremljanja družbi, okolju in ekonomskemu razvoju prijaznih aktivnosti v številnih naravnih in grajenih okoljih, varovanih in nevarovanih okoljih, razvitih in nerazvitih področjih sveta. Za gospodarsko in turistično že visoko razvita področja sveta, uveljavljanje principov in načel ekoturizma pomeni saniranje pogosto močno potrošenih naravnih virov in onesnaženja okolja ter socialnejše in racionalnejše razporejanje kapitala, za nerazvita področja pa ekoturizem pomeni visok razvojni potencial v okviru sonaravnega trajnostnega razvoja z ugodnimi vplivi predvsem na ekonomsko-socialnem področju.

Eko turizem kot ekonomska kategorija ima svoje izhodišče v marketinški filozofiji, kjer kot specialen marketinški turistični produkt – izdelek, omogoča promocijo in trženje celovitega eko-turističnega produkta neke dežele, ki ga sestavljajo številni pod-produkti, kot so eko-prehrambna ponudba in nastanitev, eko-prevozna sredstva, ohranjeno socio-kulturno okolje, tradicionalna arhitektura in bivanjski ambienti s tradicionalnim načinom življenja, varovana območja, ekološko neoporečna pitna voda iz javnih zajetij, izvirov in vodnjakov, ekoturistične tematske, pohodne in kolesarske poti, neoporečne kopališke vode, čist zrak, urejeno in ekološko neoporečno okolje, ohranjene značilne krajine itd..., ki so osnovani na osnovi mednarodno priznanih ekoturističnih in ekololoških standardov in kriterijev kot osnovi za
nacionalno eko-blagovno znamko.

Eko turizem kot okoljska kategorija
Eko turizem kot specifičen del trajnostnega sonaravnega razvoja in procesa naj bi predstavljal ključ do sonaravnega razvoja (slogan generalne skupščine WTO ob praznovanju svetovnega dneva turizma 27. septembra 2002 in obeleževanju Mednarodnega leta ekoturizma 2002, ki so ga proglasili Združeni narodi).

Celovit eko turističen proizvod neke dežele sestavljajo sledeči parametri, ki ločujejo
ekoturističen proizvod od klasičnih turističnih proizvodov:
Uravnotežen gospodarski, socialni in okoljski razvoj, ohranjanje naravne in kulturne dediščine, tradicionalnih okolij ter biotske raznovrstnosti, poudarjanje naravne in kulturne dediščine v celoviti ponudbi turističnih destinacij, usmerjanje turistične ponudbe in prodaje v nasprotju z masovnim turizmom k individualnim obiskovalcem in majhnim skupinam organiziranih turistov pod okriljem specializiranih vodniških služb, vzpostavljanje in ohranjanje blaginje (zdravstvene, ekonomske, okoljske, izobrazbene...) lokalnega prebivalstva.

Eko turizem kot kultura obnašanja, ravnanja, gospodarjenja, načrtovanja, nadzora in premljanja turističnih aktivnosti v številnih naravnih in grajenih okoljih, se v zadnjih desetletjih izredno hitro širi tako na produktni kot na potrošni ravni. Ekoturizem zajema načela trajnostnega turizma glede ekonomskih, socialnih in okoljskih vplivov turizma. Zajema tudi naslednja posebna načela, po katerih se razlikuje od širšega koncepta trajnostnega turizma:
- dejavno prispeva k ohranjanju naravne in kulturne dediščine,
- vključuje lokalne in domorodne skupnosti v načrtovanje, razvoj in delovanje ter prispeva k njihovemu dobremu počutju,
- razlaga obiskovalcem naravno in kulturno dediščino ciljnega kraja, je pripravnejši za samostojne potnike in tudi za organizirane obiske manjših skupin.

• Priznavajo, da ima turizem pomembne in kompleksne socialne, ekonomske in okoljske posledice, ki okolju in lokalnim skupnostim lahko prinesejo tako prednosti kot stroške,
• upoštevajo vedno večje zanimanje ljudi za potovanje na naravna območja na kopnem in morju,
• priznavajo, da je ekoturizem prevzel vodilno vlogo pri uvajanju trajnostnih praks v turistični sektor,
• poudarjajo, da bi moral ekoturizem še naprej prispevati k temu, da bo celotna turistična industrija bolj trajnostna, s povečanjem gospodarskih in socialnih ugodnosti za skupnosti gostiteljice in z ozaveščanjem vseh potnikov za ohranjanje naravne in kulturne dediščine,
• priznavajo kulturno raznovrstnost, povezano s številnimi naravnimi območji, zlasti zaradi zgodovinske prisotnosti lokalnih in domorodnih skupnosti, od katerih so nekatere ohranile tradicionalno znanje, uporabe in prakse, od katerih so v stoletjih številne izkazale kot trajnostne,
• ponovno poudarjajo, da se je na podlagi dokumentov izkazalo, da je financiranje za ohranitev in bioraznovrstnih in kulturno bogatih varovanih območij in gospodarjenja z njimi po celem svetu neustrezno,
• nadalje priznavajo, da so številna od teh območij dom ljudstvom, ki pogosto živijo v revščini, pogosto nimajo ustreznega zdravstvenega varstva, možnosti izobraževanja, komunikacijskih sistemov in druge infrastrukture, potrebne za resnično priložnost razvoja,
• potrjujejo, da so lahko različne oblike turizma, zlasti ekoturizma, če se vodi na trajnosten način, dragocena gospodarska priložnost za lokalno in domorodno prebivalstvo in njihove kulture in za ohranitev ter trajnostno uporabo narave za prihodnje generacije, in je lahko vodilni vir prihodka za zavarovana območja,
• poudarjajo, da hkrati, kjer koli in kadar koli turizem v naravnih in podeželskih okoljih ni pravilno načrtovan, razvit in upravljan, prispeva k propadanju naravnih pokrajin, ogrožanju divjih živali in biološke raznovrstnosti, onesnaževanju morja in obale, slabši kakovosti vode,
revščini, razseljevanju domorodnih in lokalnih skupnosti in razjedanju kulturne tradicije,
• priznavajo, da mora razvoj ekoturizma upoštevati in spoštovati zemljiške in premoženjske pravice, in kjer se to priznava, pravico do samoodločbe in kulturne suverenosti domorodnih in lokalnih skupnosti, vključno z njihovimi zaščitenimi, občutljivimi in svetimi lokacijami kot tudi njihovim tradicionalnim znanjem,
• poudarjajo, da so za dosego pravičnih socialnih, ekonomskih in okoljskih koristi od ekoturizma in drugih oblik turizma na naravnih območjih in da bi čim bolj zmanjšali možne negativne posledice ali se jim izognili, potrebni sodelovalni načrtovalni mehanizmi, ki bodo lokalnim in domorodnim skupnostim pregledno omogočali opredeliti in urediti uporabo njihovih območij na lokalni ravni, vključno s pravico, da se odloči proti razvoju turizma,
• razumejo, da so majhna in mikro podjetja, ki poskušajo izpolniti socialne in okoljske cilje, ključni partnerji pri ekoturizmu in pogosto delujejo v razvojnem vzdušju, ki ne zagotavlja primerne finančne in trženjske podpore za ekoturizem,
• priznavajo, da bo za izboljšanje možnosti preživetja malih, srednje velikih in mikro podjetij potrebno nadaljnje poznavanje trga ekoturizma s pomočjo tržnih raziskav, specializiranih instrumentov kreditiranja turističnih podjetij, nepovratnih sredstev za eksterne stroške, spodbud za uporabo trajnostne energije in inovativnih tehničnih rešitev in s poudarkom na razvijanju znanja ne samo v podjetju, pač pa tudi v vladi, in tistih, ki si prizadevajo podpirati
poslovne rešitve,
• sprejemajo nujnost, da se je treba izogibati razlikovanju med ljudmi bodisi zaradi rase, spola ali drugih osebnih okoliščin, kadar kot uporabniki storitev ali izvajalci storitev sodelujejo v ekoturizmu,
• priznavajo, da imajo obiskovalci odgovornost do trajnostnosti krajev, kamor potujejo, in globalnega okolja z odločitvijo, kam potujejo, vedenjem in dejavnostmi in da je zato pomembno, da so seznanjeni z lastnostmi in občutljivostjo krajev, kamor potujejo.

Povzeto po turisticna-zveza.si