Starševstvo in otroci

Starševstvo je velik izziv in še večja odgovornost, saj smo kot človeško bitje popolnoma odgovorni za drugo človeško bitje. Primarna naloga staršev je, da otroku nudijo varno zavetje, okolje v katerem ima otrok priložnost razvijati svoje sposobnosti na vseh področjih (fizični, čustveni, psihični...) ter da spoštujejo otrokovo osebnost, jo sprejmejo in je ne skušajo preoblikovati po svojih lastnih merilih. Na starših je, da otroku po najboljših močeh pomagajo, da razvije svoje potenciale in odraste v zdravo bitje s širokim pogledom na svet. Naloga vzgojiti otroka v samostojno, samozavestno, močno osebnost ni tako enostavna, je pa v veliki meri odvisna od nas staršev; našega pojmovanja starševstva, popotnice, ki smo jo dobili od naših staršev, značaja itd... Otrok se uči iz domačega okolja, posnema osebe, na katere je čustveno navezan in na tak način ponotranja različne vzorce delovanja. Rek otroci so ogledalo staršev je še kako resničen.

Kot starši se moramo zavedati, da na nek način igramo le takoimenovano vlogo, saj so naši otroci individualne osebe, ki bodo slej ko prej začele stopati po svoji, lastni poti. Čeprav je na prvi pogled naveza starš - otrok dokaj jasna in samoumevna, pa se pogosto izkaže za precej bolj megleno. Iskanje ravnotežja pri postavljanju mej in drugih pomembnih gradnikih vzgoje na eni in občutek, da nas otrok ne bo sprejel, če mu bomo odločno pokazali kaj je prav in kaj ne na drugi strani, je velikokrat težko in starše postavi v neprijeten položaj iz katerega včasih ne vidijo izhoda. V skrbi, da bi otrokom prihranili morebitne neprijetne izkušnje, se nemalokrat zatečejo k preveč zaščitniškemu in pokroviteljskemu odnosu (Jaz vem kaj je zate najbolje), pri tem pa naletijo na močan odpor (predvsem pri najstnikih). Zelo pomemben del življenja vsakega posameznika so lastne izkušnje (tako pozitivne kot negativne) iz katerih se lahko ogromno naučimo. Učenje na lastnih napakah pa pomeni pot osebnostne rasti in notranje moči.