Zen

Zen je v osnovi pot ali metoda neposrednega uvida. Čeprav je v resnici ena od oblik budizma, zaradi osredotočenosti na prakso in ne na poskuse verbalnega utemeljevanja neizrekljivega v marsikaterem smislu niti ne spada med religije, kot jih pojmujemo na Zahodu.

Sam pojem meditacija je zelo širok in pravzaprav lahko zajema zelo široko paleto povsem različnih tehnik. Ime je pravzaprav zahodnega porekla, vendar se danes tudi številne vzhodne tehnike ohlapno označujejo s tem imenom. Njen izvirni zahodni pomen je duhovno poglabljanje v določeno miselno temo. V krščanstvu npr. je meditacija molitev. Če smo torej bolj dosledni, ugotovimo, da je dobro vedeti, kaj želimo početi in kako. Predvsem pa – meditacija ni mlačno sedenje in pasivno gledanje v prazno, kakor bi se utegnilo zdeti.

Najpogostejša oblika zenovske prakse je sedeči Zen oziroma Zazen. Ta metoda se je iz Indije preko Kitajske razširila tudi v druge dežele na Vzhodu. Še zlasti na Japonskem je padla na plodna tla in s svojim vplivom ozaveščanja prodrla v številne pore zlasti tradicionalnega načina življenja. A ker gre tu pogosto za zmes z močnim vplivom konfucionizma, ni primerno kar vsega povezovati s samim Zenom.

Na Zahodu danes večinoma poznamo japonski Zen. Tam obstojata dve tradicionalni struji, Rinzai Zen in Soto Zen. Značilnost obeh je, da posvečata največ pozornosti prav sedenju samemu. Za povsem laično razumevanje razlik med obema sistemoma je mogoče reči, da Rinzai Zen uporablja koane ozr. nekakšne iracionalne uganke, ki imajo funkcijo, da sčasoma omogočijo, da zmore logika uma tudi počakati na stranskem tiru, s čemer se omogoči neposredno zaznavo, nevezano na običajno potrebo po formuliranju dogodkov ali stvari. Preprost primer iz vsakdanjega življenja: Kompleksno zaznavo dejstva, da je danes npr. zares lep sončen dan, zmoremo sprejemati tudi neposredno, z vsemi čutili in v vsem njegovem trajanju ter tega doživetja ne strnemo na zgolj na trenutno razumsko ugotovitev, torej misel ali izrečen stavek.

Zaznava ima neposreden »odsev« znotraj nas, če se jo le naučimo opazovati. Reševanje koanov je torej povezano z vzpodbujanjem k nekakšnim prebojem skozi našo gosto zaveso miselnega dojemanja sveta. Metoda Soto Zena pa je, da verjame in zaupa v evolucijo, verjame v poglabljanje vodnjaka, če se znova in znova ukvarjamo s kopanjem v globino (osredotočenostjo na sedenje samo). Zelo laično poenostavljeno bi lahko rekli, da Rinzai z nelogičnimi ugankami tako dolgo provocira razum, da se sam umakne neposredni zaznavi, Soto metoda pa se z zaupanjem odloči za forsirano čakanje in stapljanje s formo sedenja, da se um sčasoma zmore umakniti neposredni percepciji.

Večinoma ljudje verjamemo, da naš intelekt oziroma razum ni nekaj, česar bi se morali znebiti. Problem je le ta, da smo z njim zasvojeni, a se tega ne zavedamo. Samo zavedanje je tema, okoli katere se vse skupaj vrti. Zavedati se... Vprašamo se lahko torej: Kako naj se vsega zavedam, če pa me misli neprestano nosijo sem ter tja. Tudi tedaj, ko ne želim razmišljati, misli so. Razmišljanje je orodje, ki ga potrebujemo in se mu v tem utelešenju še ne bomo odrekli. Ali je smiselno potlačiti tok misli, ki spontano prihaja iz našega nezavednega dela? Verjetno tudi to ni rešitev, ki bi povečala stopnjo ozaveščenosti našega zavedanja. Tok misli, ki samodejno vrejo, tudi kadar jih ne iščemo, je nekakšna drenaža, ki zgolj skrbi za to, da se ne spremenimo v močvirje. Vsi, zlasti zunanji dogodki so dražljaji, ki povzročajo naše notranje odzive v obliki najrazličnejših občutkov, čustev, asociacij, domišljije itd. Vse to na koncu pridrvi skozi našo glavo in sprosti svoj naboj v obliki bolj ali manj zavednih misli in odteče... Česar ne zmoremo zmleti sproti, se zgodi v teku noči, ali morda kasneje. Samo tako zmoremo sprejemati nove dražljaje zunanjega sveta.

Negibno osredotočeno sedenje je zelo preprosta metoda radikalnega zmanjšanja dotoka novih zunanjih dražljajev, toda zaradi naše zasvojenosti z njimi in s spremljajočimi posledicami je tudi naporna. Zasvojenost je namreč tisto, kar v bistvu naredi mirovanje naporno.
V literaturi ponavadi beremo, da so se z Zenom ukvarjali predvsem menihi. Danes vemo, da obstajajo okolja, kjer je ozaveščenost lahko vtkana tudi v življenja običajnih ljudi. Meništvo je za večino ljudi zelo posebna oblika bivanja in predstavlja smiselno odločitev le, kadar se posameznik zavestno odloči, da želi prekiniti karmično veriženje posledic s tem, da preneha z lastnim zapletanjem z drugimi človeškimi usodami. To pa s samo ozaveščenostjo nima nujne zveze, razen v smislu, da ji je tedaj pripisan bistveno večji pomen.

Zazen je navzven videti predvsem kot zamaknjeno in negibno - togo sedenje. A to je lahko samo kulisa. Potrebujemo torej tudi konceptualno vsebinsko naravnanost. Že vnaprej vidimo, da brez misli kjub vsemu tudi tukaj ne bo šlo. Misli nas nenehno spremljajo in slepo je pričakovati, da bi jim lahko ubežali.

Alfa in omega sedečega Zena je drža. Tega bika bomo torej držali za roge in če se tega lotimo na pravilen način, se mu bo sčasoma kri ohladila. Telo po svoji naravi samodejno ne želi mirovati, kakor tudi naše misli ne. Drža se začne pri temelju oziroma podstavku, ki naj bo po stabilnosti čimbolj podoben tristranični piramidi. Pomembno je torej, da so kolena na tleh. Z držo se bomo nato postavili v vlogo nekakšnega kočijaža, ki bo skušal ohranjati konje pri miru, kljub temu, da se pod njihovimi nogami lovijo mački. Več ko bo pri tem prisile, bolj bo naporno tako za kočijaža kot tudi za konje. Oziroma, bolj ko bo drža napeto toga, bolj bo naporna. Vsaka oblika prisile je trpeča, zato je potrebno v na videz togo držo vgraditi tudi noto sproščenosti, ki pa ne sme prevladati nad osredotočeno budnostjo.

Vzravnano držo torej velja vpeti na vsak trenutek prisotno prisebno »budnost«. Kot če bi pričakovali, da bomo zaslišali pomemben šum, ki ga nočemo zamuditi. A ker je v igri tudi element časa, to stanje kmalu pričnejo megliti misli s svojo, ta čas nepotrebno vsebino. Ker se nahajamo v mirovanju kot pri počitku, nas to lahko hitro zavede in prične se sanjarjenje na valovih polprisebnih misli.

Na voljo nam je več opornih točk, ki so nam lahko v pomoč. Najpomembnejša je prav gotovo vzravnana drža hrbta, vratu in glave, z brado rahlo pritegnjeno k sebi. Naslednji pripomoček, ki smo ga vajeni vsak dan uporabljati, so prsti rok. Roke in dlani s prsti zavzamejo poseben položaj, ki mu rečemo tudi mudra. Palca pri tem služita kot jeziček na tehtnici, saj pokažeta vsak večji odklon pozornosti (palca postaneta mlahava ali pa se razmakneta).

Prav tako zelo močno orodje je dih. Dihanje sicer deluje samodejno. Vse, kar je potrebno storiti, je to, da ga spustimo v trebuh in spremljamo vdih in izdih. Opazujemo, kaj se z dihanjem dogaja v nas in to vsak trenutek. Pogosta je tudi praksa štetja izdihov, vsakič od 1 do 10. Ko izgubimo pozornost in ne vemo, ali je bila prejšnja številka npr. 5 ali 6, skušamo biti kar najbolj iskreni s seboj in pošteno začnemo znova z 1. Tako se sčasoma počasi pričnemo približevati stanju, ko nam ni več vseeno Kaj je Res.

In ko nam ni več Vseeno, smo že korak bliže… Sčasoma pričnemo opazovati tudi misli in se poskušamo izogniti zapletanju z njimi, kar prav tako ni enostavno. Navade in rutina imajo namreč globoke korenine. Prihajajoče misli skušamo čimbolj nepristransko opazovati brez notranjih komentarjev in le pustimo, da izzvenijo. Ne da bi jih razvijali naprej ali ocenjevali. Pustimo jih, da se kot vagoni vlaka peljejo mimo. Če smo dovolj pozorni, čez čas ugotovimo celo, da ima vsaka nova misel svoj začetek in svoj konec. Nenadoma to ni več jara kača. Pojavljati se prične nekaj, kar je potem med koncem in novim začetkom… Morda pa tudi tisti presledek ni tako nepomemben.

Že samo miselni tok branja tega sestavka nas napelje na ugotovitev, da človeški običajni stopnji notranje ozaveščenosti - kljub čislanemu razumu - precej primanjkuje preciznosti v zaznavi naših notranjih procesov. A ker je razum tako pameten, si zna pač vedno poiskati smiseln odgovor (izgovor), kadar ne vidi Resnice neposredno.

Seveda je relativno, kaj je za koga koristno, a napredovanje po tej Poti je lahko primerno za marsikoga, če že ne bomo trdili, da ima kake neposredne praktične koristi. Vprašanje je, ali nam raziskovanje, kdo smo, kako delujemo, kaj se nam navzven in navznoter v resnici dogaja - še zlasti pa v teku let - ter zakaj smo tu, v resnici tudi kaj pomeni… In morda bomo na svoji poti včasih začasno celo povsem izgubili interes in se šele čez čas zopet vrnili k iskanju…

Pravim budistom, ki sledijo poti Zena… v nadaljevanju ne le da ni vseeno, temveč se želijo prebiti s svojo zaznavo do stanja, ko je Vse Eno. Za to pa je potrebna drugačna predanost… A tudi takšna Pot ima zelo podobne stopinje, le da jih je mnogo več, korakov vstran pa morda mnogo manj.

Zen spada v Budizem, in eno od temeljnih izhodišč Budinega učenja izražajo naslednje:

       Štiri plemenite resnice:
             1.  Vse življenje je trpljenje
             2.  Vzrok trpljenja je v hrepenenju in navezanosti
             3.  Hrepenenje in navezanost zmoremo premagati
             4.  Premagamo ju z izpolnjevanjem smernic osmere poti

Plemenita osmera pot opozarja na potrebno samokritičnost do pravilnosti svojega razumevanja celovitosti sveta, sočutnosti svojih vrednot, svojega izražanja in vsakodnevnih dejanj, načina življenja nasploh, ustreznosti svojih prizadevanj, zavedanja kaj je res in pa prisebne zbranosti.
 
Zen je v resnici zelo netipična religiozna praksa, oziroma je mogoče reči, da se s svojo neposrednostjo religioznosti celo izogne. Prav zaradi te univerzalne nedogmatičnosti je mogoče to prakso povsem nemoteče vključevati v katerikoli svetovni nazor.

Zazen je predvsem preverjeno učinkovita metoda (komur se mudi, bo žal ugotovil le, da je predvsem neučinkovita metoda) in da bi lahko prakticirali Zazen se zato ni potrebno opredeliti za budista.

Ni pomembna verska opredeljenost; kar šteje, je le Vrnitev k svoji pravi naravi.

Ko začne človek upoštevati in iskreno spoštovati občutke vsakega človeka, s katerim pride v stik, s tem prične že tudi častiti Boga. Ta je namreč v vseh živih bitjih in ne v takšnih ali drugačnih svetiščih, kipih ali drugih relikvijah.

Povzeto po aikido.si