Joni – svetišče ženskosti
Polona Sepe

Joni – svetišče ženskosti

piše: Polona Sepe
25. avgust 2014    2425 ogledov

Kaj je joni?

V tantri se ženski spolni organ, ki vključuje tudi maternico, imenuje joni. Predstavlja ženski ustvarjalni princip, ki ima na osebni ravni moč, da ustvarja in rojeva novo življenje (otroke), na kozmični ravni pa ta ista sila ustvarja naš univerzum. Vsaka ženska je torej utelešenje te univerzalne ustvarjalne sile. Simbol za joni je navzdol obrnjen trikotnik, ki je simbol ženske energije v številnih kulturah in duhovnih sistemih. Vse ženske imamo tudi v resnici navzdol obrnjen trikotnik na svojem telesu, ki ga imenujemo venerin griček, v sanskrtu pa se imenuje kama rupa.

Kama pomeni želja in rupa je oblika. Ta simbol ženske energije torej govori o tem, da se vsaka fizična oblika v univerzumu rodi skozi ta portal želje. Želja je začetek, izvorni poriv, 'rojstvo' pa je rezultat delovanja te ustvarjalne sile. To velja tako za fizične otroke kot za naše 'psihične otroke' – recimo za knjigo, ki jo izdamo, kosilo, ki ga skuhamo, in vrt, ki ga uredimo. Najprej imamo idejo in željo, potem pa to s pomočjo ustvarjalne sile manifestiramo na fizičnem nivoju. Simbol te univerzalne sile na vseh ravneh bivanja je joni, kama rupa, ki predstavlja vrata, skozi katera vsa bitja vstopajo v ta svet. Je oltar, na (v) katerega moški v ekstazi strasti daruje svoje seme, in tako se nadaljuje življenje. Na tem razumevanju temelji tantrični rek, ki pravi, da kakršen ima moški ali družba odnos do žensk, takšen ima odnos do življenja. Kako zaničujoč ima družba odnos do narave in življenja, lahko vidimo povsod okrog nas, kar zadeva moške, pa v svoji okolici opazujte same.

Joni je torej center naše ženske moči. Ko sem v Varanasiju v Indiji obiskala Manikarnika Ghat, kraj, kjer na pogrebnih grmadah zažigajo mrtve, so mi povedali, da pri ženskah nazadnje zgori medenica, tako da velikokrat niti ne čakajo do konca, ampak ostanke kar vržejo v reko Ganges. Pri moških pa isto velja za prsni koš. Zanimivo, ker v tantri namreč pravimo, da je moški center moči v njegovem srcu, torej v prsnem košu, pri ženskah pa v medenici, v joni.

Vaja, s katero vstopimo v svetišče svoje ženskosti in delujemo iz njega 

Ko smo v stiku z joni, s predelom pod popkom, izžarevamo esenco svoje ženskosti. Velikokrat zmotno mislimo, da bomo svojo ženskost poudarile s popolnim ličenjem, izzivalnimi oblačili, visokimi petami, brezhibno postavo, vendar če bomo poskrbele samo za to, lahko nekega dne doživimo, da bo v prostor vstopila ženska, ki niti približno ni popolnega videza, nima ena a postave, niti čeveljcev, ki se ujemajo z barvo njene torbice, pa vendar izžareva žensko prezenco v taki meri, da kot skriven magnet takoj postane središče pozornosti. V želji, da bi naredile močnejši vtis, lahko postanemo glasnejše, na veliko krilimo z rokami, se glasneje smejimo, duhovičimo in komentiramo, vendar to ne pripomore veliko k temu, da bi se naš osebni magnetizem povečal. Skrivnost je v tem, da je ta ženska v stiku s svojo žensko esenco, me pa delujemo 'iz glave', nismo v stiku s svojim telesom in s tem predelom v medenici, pod našim popkom.

Zato predlagam, da poskusite naslednjo vajo: zaprite oči in usmerite pozornost v medenico. Ugnezdite se s pozornostjo v tem predelu in izdihujte napetosti – izdihujte napetosti iz mišic zadnjice, spolnih organov, maternice, vagine, sproščajte anus, dokler nimate občutka, da v tem delu ni nobenega krča več in da se pri vsakem vdihu cel ta predel pod popkom razširi kot balon, se napolni s prano (življenjsko silo, ki si jo lahko zamišljate kot zlato ali rožnato barvo) in se pri izdihu osvobaja vseh omejitev ter se svobodno širi navzven. Smehljajte se v to svetišče ženskosti in ga polnite s toplino (lahko tudi zares začutite toploto). Počnite to nekaj minut in potem odprite oči. Ohranite ta občutek in ohranjajte pozornost v medenici in hodite po sobi. Opazile boste, da se gibljete drugače. Počasneje, mehkeje, čutneje. Pri današnjem stresnem načinu življenja ves čas hitimo, naši koraki so hitri, stopamo kot vojakinje na pohodu, naša pozornost pa je v glavi, ker kar naprej razmišljamo, kaj vse moramo še storiti. Počasnost (zmernost) pa je pot modrih, upočasnitev prinese rafiniranost in prefinjenost v naše življenje. Ni nam treba kronično hiteti, saj nas svet čaka povsod okrog nas in nam ne bo nikamor ušel – lahko uidemo le same sebi, saj se večino časa komaj dohajamo. Ujemimo sebe, še preden si nakopljemo kakšno bolezen, ki nam bo nedvoumno dala vedeti, da bi bil že skrajni čas, da se posvetimo sebi.  

Ko se čez dan zalotite, da ste spet na 'pohodu', se ustavite in spet vzpostavite stik s tem notranjim svetiščem, dihajte, ugnezdite se v njem in nadaljujte svoja opravila vsaj nekaj časa tako, da ohranjate pozornost v medenici in delujete iz tega centra. Ko boste velikokrat ponovile to vajo, jo boste osvojite že do take mere, da vam ne bo treba več zapirati oči in nekaj minut dihati, ampak bo dovolj že, da se boste samo spomnile na to, da niste v centru, in vaša pozornost se bo vrnila vanj. Ta vaja je zelo preprosta, ampak naj vas to ne zavede, sama večkrat pravim, da so najboljše stvari običajno tudi najpreprostejše. Ta vaja ima zanimiv vpliv tudi na naše razpoloženje. Če recimo opazim, da se me pri uveljavljanju svojih zahtev do partnerja ali otrok lotevata tista pikra ženska zbadljivost in tečnoba, si vzamem nekaj trenutkov zase, zaprem oči in se s tem dihanjem vrnem v svoj center in še naprej izražam svoje zahteve, vendar popolnoma drugače. Še vedno vztrajam pri njih, a na bolj ženski, zapeljiv in mehek način dosežem svoje – tako da vsi vpleteni na koncu ostanemo nepoškodovani in smo vsi zadovoljni. Poskusite, da boste videle, da se tudi tako lahko postavimo zase. Rezultati so prav zanimivi.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji