Kaj je navdih?
Navdih je zame nekaj izjemno dragocenega in ko sem se naučila slediti tem navodilom, ki jih prejemam s strani svoje duše je moje življenje postalo precej bolj lahkotno in tekoče. In vendar sem imela dve leti izjemnega treninga, preden sem bila voljna, da se spustim z vajeti in se predam temu toku življenja, ki me vedno pelje na pravo mesto ob pravem času, da sem s pravimi ljudmi. In tako se mi pogosto dogaja, da se zbujam zjutraj z navodili kaj in kako. In če sem trmasta in hočem stvari po svoje se običajno ne odvije tako, kot bi si želela. Duša me je dolgo časa trenirala v tem, da znam prisluhniti sama sebi in zaupati sebi, slediti temu, kar dobim kot navdih ali navodilo.
Kako slediti navdihu?
Prvi korak v tej subtilni govorici naše duše je zavedanje, da se odpremo in prisluhnemo temu tihemu glasku v naši notranjosti. Kajti šele ko smo pripravljeni temu glasku nameniti svojo pozornost, se krepi in postaja vedno bolj vztrajen in tudi vedno bolj glasen. Čeprav to ni glas, ki bi kričal na nas, kot to zna naš ego/kritik v naši notranjosti. Je pa izjemno odločen in ljubeč glas. Navdih je nekaj subtilnega, neopisljivega in hkrati pogosto usodnega za vsakega posameznika, zato je izjemno pomembno, da mu znamo slediti.
In ko se odpremo za to prisotnost je naslednji korak ta, da sprejmemo. Kot pri dihanju, je tudi tukaj pomembno, da znamo globoko vdihniti in sprejeti to, kar se razkriva. V navdihu prebiva božanska prisotnost – duh. Ko smo navdihnjeni dobesedni vdihnemo to, kar nam je dano. Lahko bi rekli, da gre za dih božanskega, ki ga vdihnemo vase. Navdih nas oživi, nas napolni z vero, z življenjem. Dobesedno napolni »pljuča« naše osebnosti z esenco duha.
Navdih te nahrani in neguje tvoj najgloblji, najnežnejši del tvoje Biti. Je kot poljub s strani božanskega, ki te spomni na tvojo izvorno naravo. Je kot žarek, ki poseje v samo srčiko tvoje Biti in povzroči, da se tvoja duša začne razpirati, odpirati tvoj notranji cvet. Navdih vedno nagovori tvoje bistvo, tvoje globoko duhovno jedro Biti.
In vendar je navdih nekaj, kar se krepi, ko to prepoznamo, ko temu damo prostor v svojem življenju, kar pomeni, da to sprejmemo in to negujemo v svojem življenju. Navdih je dih duha, ki nas oživi in nas prebudi v polno budnost in prisotnost. In izjemno pomembno je, da se naučimo, kako iti s tokom navdiha.
In navdih od nas vedno zahteva neko akcijo. Potrebno je slediti navdihu, slediti priložnostim in narediti akcijo. Sama te akcije imenujem navdihnjene akcije. Gre za akcijo, ki sledi navdihu. Akcija je tista, ki navdih prizemlji, ki nam omogoči, da ga izkusimo v fizični realnosti in dokler si ne dopustimo, da te navdihe resnično začnemo živeti, smo pogosto le v zavedanju in razumevanju navdihov. Drugi pol, ki je še bolj pomemben pa vključuje čutenje in izkušanje teh navdihov v praksi.
Kdor je resnično izkusil navdih skozi navdihnjeno akcijo ve povedati, da ob tem izkuša izjemno globoko občutenje izpolnjenosti. Navdih je intimno povezan z lepoto, smislom in srečo. In ko sledimo navdihom in jih udejanjamo, ob tem čutimo blaženost, izpolnjenost, notranje zadovoljstvo, pomiritev s seboj in občutenje zlitosti, popolne povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem. Navdihnjene akcije v naši notranjosti prebudijo občutenje lepote, dobrote, resnice, svetosti in pomirjenosti s seboj in s svetom. Ko si dopustimo, da nas prežame navdih izgineta tako čas kot prostor. In to kar je ključnega pomena, ko jahamo na tem valu navdiha je, da se ne ustrašimo, ko nas val naplavi na nove notranje obale v naši notranjosti, ki jih še ne poznamo. To, da sledimo navdihu od nas brez dvoma zahteva veliko poguma.
Pogum je v svoji osnovi povezan s srčnostjo, s tem, da smo voljni slediti svojemu srce. In ko gremo za navdihom brez dvoma sledimo svojemu srcu. To soočanje z neznanim, v katerega nas pogosto vodijo naši navdihi je na začetku izjemno neudobno, vendar je ključnega pomena, da se navadimo na to, da je to neudobje naše novo udobje. Da nam je udobno v neudobju. In to ni nekaj, kar pride zlahka, še posebej, če je vaša osebnost trmaste sorte, kot je moja.
V predajanju svojim navdihom namreč izginejo naše tendence, da poskrbimo za svoj »mali jaz«, da zadovoljimo potrebe svojega ega. Navdih te odpelje s seboj in vse kar pušča za seboj je eno samo sijanje, užitek zlivanja, predajanja enosti in brezmejnosti. Gre za vrhunsko izkušnjo užitka, radosti in zlitosti v Enost.
In prvi korak k temu ljubezenskemu odnosu s svojo dušo je v tem, a si dopustite in prepoznate, kaj so stvari, ki vas navdihujejo. Vsi imamo področja, kjer smo bolj v stiku s svojim duhom. Za ene je to šport, za druge je glasba, za tretje je slikanje ali pisanje. Poezija ali slikarstvo, umetniško izražanje ni edino področje, kjer so navdihi bolj glasni, čeprav jima včasih radi damo ekskluzivo. Vsak je že doživel to čudežno vznemirjenje, vrtinec radostne izpolnjenosti, ki se je zlival skozenj. In zelo pomembno je, da se spomnite kaj se je dogajalo, kaj ste počeli, kako ste prebudili in dopustili navdihu, da se zlije skozi vas.
Dejstvo je, da vsakega navdihuje kaj drugega; mnoge kuhanje, mene osebno ples, imam prijateljico, ki jo navdihuje jadranje in spet drugo, ki ji je najljubši občutek prostega padanja, ko skozi s padalom. Pomembno je, da odkrijete kaj navdihuje vas. Kar je pomembno razumeti je, da navdiha ne morete izsiliti in da pričakovanje, da se bo pojavil na točno določen način enostavno ne deluje. Navdih je vsakič edinstven, unikaten, vsakič enkraten in nikoli ponovljiv. Pride zgolj in samo enkrat in takrat ga je potrebno ujeti. In tudi, če ga potegnete za rep in ga prizemljite skozi besedo, pesem, sliko, tudi če naredite eno samo potezo, se lahko kadarkoli vrnete nazaj v ta občutek. Potrebno pa ga je zasidrati, narediti to sidro, da se k njemu lahko vrneš.
Zato se takrat, ko vas obišče hitro obrnite in si pribeležite to, kar prihaja skozi vas, ujemite navdih. Kajti navdih se, čeprav ob istem pojavu nikoli ne ponovi dvakrat čisto enako. In v tem je njegova lepota. Vedno znova nas sili v to, da se odpremo, naredimo prostor zanj v svojem življenju, ga sprejmemo in vdihnemo v svojo notranjost, ga negujemo in mu dopustimo, da nas vodi, usmerja, da gremo s tokom življenja. In ko se naučimo potovati v globine s svojimi navdihi smo vedno bolj povezani, vedno bolj v stiku s seboj in s svojo Dušo.
Več o zadnjem principu Življenja pa našem naslednjem druženju, kjer bom z vami delila najpomembnejši princip po katerem hrepenimo čisto vsi in to je povezanost.
Do naslednjič pa bodite Sijajno!
Taja Albolena
inspiracije