Življenje te ljubi!

Dolgo časa se nisem zavedala, da živim in vsak dan znova potrjujem paradigmo pomanjkanja. Nisem bila dovolj in vedno znova sem si razlagala, kaj vse mi manjka, česa nimam. Preobrat se je zgodil, ko sem neko jutro leta 2009 sedela na tleh svoje dnevne sobe in ugotavljala, da sem popolnoma na tleh in da potrebujem rešilno bilko, nekaj, kar me bo potegnilo ven iz spirale brezupa in notranje teme, v katero sem se spuščala. Čutila sem breme življenja in vse, kar sem počela, je od mene zahtevalo izjemen napor. Lučka, ki je posijala v mojo notranjo temo, je prišla v obliki prakse hvaležnosti. Namesto da sem se osredotočala na to, česar nisem imela, in na to, kako težko in temno je bilo moje življenje, sem zavestno začela iskati vse tisto, za kar sem bila lahko hvaležna. Hvaležnost je tista, ki me je počasi, počasi vodila v razumevanje paradigme blaginje.

Pomanjkanje je naša interpretacija, predstavlja naš pogled na svet, vendar je dejstvo, da življenje kot takšno pravzaprav ne pozna pomanjkanja. Življenje je. Vedno je v izobilju. Nikoli ga ne zmanjka in le naša interpretacija pravi, da ga ni dovolj. Kajti resnica je, da je življenje vedno dovolj. Življenje je blaginja, življenje je obilje. V življenju se skriva kapaciteta kreacije vsega, kar je za življenje potrebno. In bitje, skozi katero teče sila življenja in ga oživlja, je tukaj z enim samim namenom – da uživa v izkušanju samega sebe. Življenje ljubi samo sebe. Življenje se uteleša ne zaradi potrebe, temveč iz ljubezni. Življenje brezmejno uživa v tem, da se lahko izrazi skozi tebe. Življenje se ne izraža iz potrebe ali obupa. In ko od daleč pogledamo na življenje, pravzaprav vidimo absurdnost pomanjkanja, kako neresnično je, da je pravzaprav laž, v katero verjame človek.

Ste že kdaj srečali mačko, ki bi verjela v pomanjkanje? Ali morda rastlino, ki bi verjela v pomanjkanje? Ljudje smo tisti, ki imamo svobodno voljo, možnost izbiranja. In iz nekega zanimivega razloga vedno znova izbiramo pomanjkanje v svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča in odslikava blaginjo in izobilje življenja.

Ali lahko v svojem telesu začutiš resnico zgoraj povedanega?

V duhu tega, da je življenje zgolj izraz ljubezni, lahko rečemo, da je tvoje telo izraz življenja, izraz ljubezni. Telo ima za namen, da se življenje lahko izraža skozenj njega. Pravzaprav sila življenja oživlja materijo, ji vdahne življenje. In telo imaš zato, da svoj edinstveni, unikatni, enkratni in neponovljivi Jaz izraziš v svetu. Sama temu pravim unikatni Dragulj, Darilo tvoje izvorne esence. Tvoje telo je unikatno, edinstveno in neponovljivo. Ima svoj unikatni naravni izraz in takšnega ne moreš najti nikjer drugje. Ta naravni izraz tvojega telesa je posledica namere življenja, ki ga je ustvarilo. Nič ne more obstajati brez namere. Vsak fizičen izraz, vsaka forma, struktura ima v ozadju svojo namero, ki obstaja, preden je bila ustvarjena fizična forma. Najprej je namera, nato se po tej nameri oblikuje forma.

Eno od fascinantnih dejstev življenja je zame osebno dejstvo, da vsaka duša v skladu s svojo namero za življenje, v katero se podaja, v skladu z lekcijami, ki jih želi izkusiti, izbere dedni liniji staršev, unikatno in enkratno kombinacijo genov, ki oblikujejo edinstveno fizično formo, ki služi točno temu namenu, ki ga je izbrala duša.

In namera življenja je vedno v tem, da izkuša samo sebe kot edinstveni, enkratni izraz življenja. Življenje se izraža skozi cvet, skozi žival, drevo, skozi reko ali človeka, različne forme izražajo eno silo življenja, isto silo življenja, ki oživlja različne oblike. Življenje nima omejitev. Življenje, ki oživlja tvojo formo, tvoje telo, je večno, neminljivo in predvsem brez pomanjkanja.

Karkoli je zate naravno, je brez truda, je lahkotno. Če je karkoli, ob čemer čutiš, da se moraš truditi, to pomeni, da se poskušaš na silo prisiliti v nekaj, kar ti ni naravno. Siliš se v nekaj, kar je nenaravno tvojemu edinstvenemu izrazu. In ker si unikaten izraz življenja, je čas, da nehaš kopirati druge, da prenehaš to težnjo, da bi bila nekdo drug, nekdo, ki ti nisi. Kajti če poskušaš biti nekdo, ki ti nisi, boš ob tem vedno čutila napor.

Trpljenje vedno vznika iz upiranja naravnemu toku. In tovrstno upiranje nam na določeni točki življenja služi. Prevzamemo družbene norme, zunanje pogoje, pravila in omejitve od svojih staršev, prijateljev, medijev, družbe kot take. Poskušamo se prilagajati, ustrezati, biti v okvirih pričakovanj in ob tem zatremo sebe. Vedno ko se prilagajaš družbi, namesto da si dopustiš, da si to, kar si, deluješ proti sebi in svoji naravi.

To, kar ovira tvoj naravni izraz, je balast družbe, ki skriva tvoj notranji Dragulj. Eden najosupljivejših načinov nadzora nad našim telesom izhaja iz volje. Osebna volja je del osebnosti, ki pogosto s silo pripravi telo do česa, česar telo pravzaprav ne želi. In ženske smo moč volje izmojstrile do potankosti. Ko smo že povsem na koncu z močmi in je telo izčrpano do konca, bomo vedno izsilile, nekje vzele zadnje atome moči in po mojih opažanjih pogosto telesu vzele energijo za regeneracijo in obnovo, zato da bomo izsilile nekaj, kar menimo, da je nujno narediti v tem trenutku. Nasilje, ki ga ženske izvajamo same nad seboj, je osupljivo, kajti pogosto nismo voljne prisluhniti telesu, ki potrebuje počitek, hrano, vodo, WC, in gremo čez vse meje preprosto zato, ker lahko, ker smo mnenja, da so stvari, ki jih moramo nujno narediti, pomembnejše od telesa.

Če slediš toku življenja, če si v toku življenja, ne potrebuješ sile, da bi dosegla stvari, ki so naravne, da se zgodijo. Če nekaj čutiš kot naravno tvoje, sila volje ni potrebna, da bi to ohranjala. Le kadar želiš ohranjati nekaj, kar je nenaravno tebi, potrebuješ silo, delovanje z voljo. In pogosto rečemo, da se moramo prisiliti v to, da nekaj naredimo. Da se razumemo, seveda to zmoremo in lahko naredimo, vendar je izziv v tem, da ko gremo proti svojim naravnim danostim, ko stvari na silo dosežemo, zato ker zmoremo, vedno izhajamo iz strahu. Spodaj se skriva strah, da nismo dovolj, da ne bomo sprejete, da bomo zavrnjene takšne, kot smo, zapuščene. In delujemo iz pomanjkanja.

Življenje nikoli ne izhaja iz strahu, življenje je vedno izraz ljubezni. Kot sama rada rečem, je življenje ljubezen v akciji. Razum je tisti del, ki ga je strah, da bi opustil nadzor, kajti tudi približno se mu ne sanja, kaj pomeni naravni izraz življenja. Razum je prestrašen, ko se je treba podati v neznano, ko je treba opustiti znan teritorij. In zato imamo vedno, ko se v življenju premikamo naprej, težave, ker razum noče spremembe. Razum je tisti del tebe, ki racionalizira, da če se premakneš, če si dopustiš, da greš s svojim naravnim izrazom svoje Biti, to pomeni, da lahko izgubiš službo, ostaneš brez denarja, brez statusa, izmeček, nebodigatreba. Razum te poskuša obraniti pred življenjem.

In vendar je nesporno dejstvo, da življenje vedno poskrbi za življenje, da življenje brezpogojno ljubi samo sebe. Zakaj torej ne bi zaupala življenju? Zakaj ne bi izbrala, da slediš življenju? Zakaj ne bi izbrala Blaginje življenja namesto pomanjkanja? Resnica je, da je moč izbire v tvojih rokah, in vsak trenutek imaš v sebi moč, da izbereš moč blaginje ali pomanjkanja. Dokler nisem tega spoznala in sprejela v svojem življenju, sem se veliko upirala, silila, izvajala nasilje sama nad seboj in se potem čudila, zakaj sem tako utrujena od vsega. Moj notranji boj je zahteval ogromno energije. Potem je moje življenje, kot sem ga poznala, razpadlo v prafaktorje. In krize, osebne krize ali družbene krize so vedno priložnosti za osvoboditev. Vedno nam ustvarijo prostor za to, da se spomnimo dobrobiti življenja, hvaležnosti za preprosto dejstvo, da obstajamo, da smo živi, da dihamo. Hvaležnost za življenje je tisti dejavnik, ki številne spomni na to, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj resnično šteje.

Blaginja ali pomanjkanje? Kaj izbiraš zase?