Izguba ljubezni je brez dvoma tisti trenutek v življenju, ko imaš na izbiro, ali razhod prepoznaš kot priložnost za rast ali pa se vdaš v usodo in se zakrčiš v želji, da tovrstne bolečine ne bi več izkusila.
Ko sem bila sama soočena z izgubo ljubezni, sem jo doživljala kot neke vrste smrt. Brez dvoma je bil to zame pomemben portal, pravzaprav je bila to zame življenjska priložnost, ki mi je omogočila prehod v novo spiralo rasti, na nov nivo avtentičnosti, sočutja, modrosti in globine stika in povezanosti s seboj. Seveda tega takrat, ko sem bila v procesu, nisem prepoznavala, razumevanje je prišlo kasneje.
Izguba je lahko izjemna priložnost, da odpreš svoje srce na široko in povečaš svojo kapaciteto, da avtentično ljubiš sebe. In proces, skozi katerega te izguba ljubezni vodi, je povezan s petimi stopnjami žalovanja, ki jih je v svoji knjigi On Death and Dying (1969) fenomenalno opisala Elizabeth Kübler-Ross. V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj, s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji:
- Zanikanje — "V redu se počutim."; "To se ne more dogajati meni."; "To je pomota."
- Jeza — "Zakaj jaz? To ni pravično!"; "Kako se to lahko dogaja meni?"; "On je kriv!"
- Pogajanje — "Vse bom naredila za še nekaj skupnih let."; "Plačala bom, kolikor bo treba, samo da ..."
- Depresija — "Tako žalostna sem, vse je brez zveze."; " Itak bom kmalu umrla, to nima smisla."; "Pogrešam svoje najdražje, zakaj bi sploh nadaljevala?"
- Sprejemanje — "Vse bo okej."; "Ne morem se več boriti s tem, raje sprejmem."
Pogosto se ljudje ne zavedamo, kako globoko verjamemo v mit o tem, da bi morala živeti skupaj do konca svojih dni, in kako uničujoče vpliva na ljudi razkritje iluzije, da ni tako. Številni si nikoli ne opomorejo od šoka, obžalovanja in sramu zaradi zapuščenosti, ki so jo doživeli. Bolečina razhoda je brez dvoma povezana z našimi pričakovanji, kako bi se zgodba morala razviti, kar je v nasprotju s tem, kar se je v resnici zgodilo.
Ob izgubi ljubezni in razhodu lahko z veliko gotovostjo napovemo, kako se bo oseba premikala skozi žalovanje, ki sledi izgubi, in odzive, ne glede na to, da vsak potuje skozi na svoj način in v svojem tempu. Vedno znova se lahko vrača nazaj in ponavlja prejšnje stopnje, dokler resnično ne sprejme situacije v celoti.
Prva faza, skozi katero potujemo, je zanikanje, kjer oseba ne more dojeti in si priznati, da je odnos končan. Ko je mene zapustil fant, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se sprijaznila z dejstvom, da sem ostala sama. V tem času sem še vedno hodila k njemu, ga klicala in danes vem, da sem mu morala iti pošteno na živce, ker ga nisem pustila pri miru. V tej fazi se nikakor nisem mogla sprijazniti z realnostjo in brez dvoma sem zanikala, kako močno me je vse skupaj potrlo.
Temu običajno sledi jeza. Ko ti realnost pride do živega in dojameš, da je resnično konec, je značilno, da želiš na vsak način vedeti, zakaj je do tega prišlo. V tej fazi sem samo sebe najedala, kaj je narobe z menoj in zakaj se je to zgodilo prav meni. »Zakaj jaz?« je pogosto vprašanje v tej fazi, na katero nikoli ne dobiš zadovoljujočega odgovora. Oseba, ki je bila zapuščena, se počuti izdano, kar v njej vzbudi ogromno jeze. V tej fazi pogosto vznikajo na površje vse situacije in okoliščine, kjer si ugajala in se prilagodila za ljubo miru ali v dobro osebe, ki je odšla, kar prebuja jezo in bes. Žal so tarče jeze pogosto prav tisti ljudje, ki poskušajo ali želijo pomagati.
Temu sledi želja po pogajanju, kar pogosto vodi v željo po tem, da bi se pogodila, kjer je ponujeno marsikaj. V tej fazi je značilno, da bivši partner obljublja, da se to, kar je povzročilo zlom odnosa, ne bo ponovilo. In tukaj slišimo obljube, da se oseba lahko spremeni in je pripravljena narediti vse za novo priložnost. Pogosto smo ženske v tej fazi pripravljene sebe še bolj ponižati in pogosto se čudim zgodbam, kjer ženske vzamejo svoje bivše može nazaj v odnos po nekaj mesecih ali letih, ko se zgodbe, ki so jih začeli, ne končajo, kot so sprva pričakovali.
In kadar prošnje ne zaležejo in ne prepričajo partnerja, da bi ostal, pogosto zapademo v apatijo. Depresija, ki vznikne, ima svoj namen, kajti to je način, kako razpletemo povezave, ki smo jih ustvarili, ko smo bili skupaj. Vezi so predmet izmenjave energije, ki poskrbijo, da smo v odnosu zainteresirani in da vlagamo svojo energijo v odnos. To, na kar pogosto pozabljamo, je, da je izmenjava lahko pozitivna in ljubeča ali pa je negativna in sovražna. Dejstvo je, da imajo naši možgani raje negativno vez kot pa nobene.
Naša psiha potrebuje čas, da presortira stvari v notranjosti, da obnovimo svojo avtonomnost in svoje življenje postavimo na novo. Velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik, pravi, da potrebujejo 7 do 8 let, da se naravno premaknejo skozi fazo žalovanja za izgubljeno ljubeznijo in stopijo v zadnjo fazo sprejemanja.
Slabo podprta izguba ljubezni in slabo zaceljeno srce lahko osebo spremenita v žrtev te izgube za vse življenje. Žal ne drži, kar pravijo, da čas celi rane. Ti jo zaceliš. S strtim srcem moraš ravnati enako kot z zlomljeno kostjo. Predstavljaj si, da si zlomiš nogo in ti zdravnik pri pregledu reče: Samo čas ji dajmo, kmalu se boste počutili bolje. Zlomljeno srce, tako kot zlomljena noga, potrebuje nego, da se pravilno zaceli.
Faza sprejemljivosti s seboj prinese pomirjenost s tem, da je odnos končan. S tem pride tudi čas za premik naprej. In razhod postane priložnost za preboj, kjer travmo spremeniš v zmago. Ena najmodrejših stvari, ki jih lahko narediš, je, da čustva ob razhodu uporabiš kot katalizator za svoje prebujenje, za svojo rast, da resnično postaneš ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.
Kajti bolečina razhoda vedno razkrije vse tisto, kar si leta pometala pod preprogo. Vse tisto, kar si leta zanikala, te zdaj gleda naravnost v oči in soočena si z vsemi načini, kako si svojo moč dala v roke drugi osebi v upanju, da te bo rešila. Vse pride na površje v pregled, kar je lahko preplavljajoče. Prav zato sem pripravila spletni program Alkimija ljubezni, ki je razdeljen na dve zaključeni celoti. V prvem delu delim umetnost zdravega zaključevanja odnosa, v drugem pa umetnost povezovanja ter ustvarjanja intimnega partnerstva.
Ko si v fazi prehoda, se nimaš kam skriti. Življenje te je odprlo, in kot pravi Leonard Cohen v svoji znani pesmi: »V vsaki stvari je razpoka. Tako svetloba vstopa.« Svetloba te sili v rast, sili te naprej in tvoja izbira je, ali greš v korak s tem ali se upiraš. Lahko se izgubiš v otopelosti, depresiji in popolnoma izgubiš vero v ljudi, kar vodi v zapiranje vase in izolacijo. Če se zapreš in vdaš ter uporabiš razočaranje kot izgovor, da se skriješ, v upanju, da te tovrstna bolečina nikoli več ne bo dosegla, se ti lahko zgodi, da v procesu izgube ljubezni izgubiš tudi stik s seboj, kar je precej bolj boleče.
Lahko pa bolečino izgube ljubezni uporabiš, da razkriješ in se v sebi spogledaš z iluzijo, ki jo dopuščaš že dlje časa, in z vzorci, s katerimi se do tega trenutka preprosto nisi bila voljna spogledati. Izbira je vedno zgolj in samo tvoja. Izziv pa brez dvoma leži v tem, da dokler svoje rane ne zaceliš, ne boš z zaupanjem in odprtostjo vstopila v nov odnos, ker boš v naslednji odnos nesla to, česar v tem, ki se je pravkar končal, nisi predelala v sebi.
Ne pozabi, sebe vedno neseš s seboj!
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
inspiracije