Te je še vedno strah, da bi zafrknil s svojo izbiro, se upiraš temu, da bi ti spodletelo, ali pa si navezan na določen izid? Še zadnji najin nasvet iz serije treh blogov glede strahu pred izbiro.
Torej, kaj sva midva naredila v primeru (in kaj lahko narediš tudi ti), ko naju je bilo situacije strah, ker nisva vedela, kako se bo razpletla?
En dober primer je bil ta, da večkrat pozimi nisva vedela, kje bova spala. Recimo ko sva se konec novembra lani, ko je bilo že dobro mraz zunaj ponoči, napotila popoldne na vrh gore Montserrat.
Nekdo nama je omenil, da se da prespati v jami, ki naj bi ji celo prizidali steno, da je zavetrje. Vendar da ne ve v kakšnem stanju je jama, ker naj bi pred nekaj časa menihi vse skupaj razbili.
Gledava goro pred sabo, veter piha, že popoldne je pritisnil mraz. Kaj naj? Ful naju vleče na vrh, ker je res lepo. Pa sončni vzhod in zahod bova gledala iz vrha. Ampak po drugi strani, kaj pa če ostaneva na gori brez zavetja, če je jama razsuta? Poleg tega nimava niti podlog za spat, samo poletno mini spalko za 20 stopinj…
Imava dvom. Srce naju vleče nekam in ob tem čutiva strah v kosteh.
Strah je res velik… Kaj pa če zmrzneva?
Naredila sva naslednje (tu se lahko vprašaš, kako ta vprašanja pridejo prav tebi v tvoji situaciji):
1. Pogledala sva dejstva.
- Želiva iti na goro in videti sončni zahod in vzhod.
- Ponoči je zunaj okoli 0 stopinj in piha močan veter.
- Nekdo nama je rekel, da je bila na vrhu včasih jama, kjer se je dalo prespat, in da ni več siguren, če še obstaja.
- Imava spalno vrečo.
- Nimava podloge.
2. Pogledala sva, kakšen je najslabši možni scenarij.
To, da ne najdeva zavetja, da naju zebe, prepiha, da nič ne spiva celo noč.
3. Pogledala sva še, kaj lahko narediva, kaj je možno (namesto “česa ne moreva, česa nimava”).
Lahko poiščeva na poti za kak karton in se nanj uleževa, ali se z njim pokrijeva.
Ponoči lahko hodiva po gori, da ostaneva ogreta. Mogoče bova izmučena do jutra, a preživela verjetno bova.
V to vajo gremo tudi bolj poglobljeno na najini delavnici "Postani neustrašen!".
4. Vprašala sva se, če lahko sprejmeva, da se zgodi najslabši scenarij.
OK, lahko bi se upirala tej ideji… ampak to nama ne bi nič pomagalo :) Pomagalo bi le toliko, da bi se strah še pojačal in bi bila ko dve prestrašeni kuri, in bi nama od tega zablokirali možgani in na koncu niti jame ne bi našla in se sekirala in ustavila in zmrznila kot dva mamuta v ledeni dobi.
Ja, lahko sprejmem najslabši scenarij. Zakaj?
Ker če se nama to zgodi, je za nekaj sigurno dobro.
5. Pogledala sva v to, kaj je dobrega v tem, da se to zgodi.
- To, da imava eno zelo nenavadno življenjsko izkušnjo, ki jo drugače skoraj nikoli ne bi doživela. Take izkušnje so nama bilo vedno največje bogastvo.
- Veliko se lahko naučiva od nje, premagava še en strah pred mrazom (in ga nehava dojemati kot sovražnika), počutila se bova močnejša, ker sva to doživela in preživela.
- Vedno se bova lahko spomnila za nazaj, kakšen izziv sva prešla in bila navdihnjena nad sabo.
- S tem lahko navidhneva tudi koga drugega in mu pomagava iz stiske, v kateri se je znašel.
(Na koncu, ko sva prišla do jame, je bila še vedno cela in nama nudila zavetje ponoči. Našla sva tudi karton, na katerem sva spala.)
Ko sva sama šla čez teh 5 točk, naju je vedno potegnilo iz situacije, v kateri sva se skoraj pokakala v hlače.
Sprejela, da sva naredila tisto največ, kar sva lahko, poslušala svoje srce, in potem ZAUPALA. Se prepustila. Da sva vedela, da karkoli pride, je že prišlo z razlogom, da nama da pomembno življenjsko izkušnjo.
Kako je bilo tebi iti čez ta vprašanja? Si napisal, kaj je zate dobrega v tem, če se ti najslabšči secnarij zgodi?
Saj veš - življenja ne moreš kontrolirat. Največ, kar lahko narediš je, da poslušaš sebe (svoje srce / dušo) in zaupaš procesu.
inspiracije