Osamljenost
Petra Cvek

Osamljenost

piše: Petra Cvek
9. november 2016    794 ogledov

Osamljenost – beseda, ki se je potihoma vsi bojimo

No, ne toliko besede same, kot tega, kar nam ta beseda predstavlja. Zato se obkrožamo s kopico ljudi, ki jih imenujemo prijatelji, znanci, kolegi, Facebook in Twitter prijatelji. Zato se dodatno obkrožamo s kopico bolj ali manj nepomembnih predmetov, ki nam dajejo občutek, da smo z nečim obdani. Da le nismo sami. Ker biti sam za marsikoga pomeni biti osamljen.

Vem, kaj pomeni biti sam, in vem, kaj pomeni biti osamljen. Doživela sem oboje. A ne eno ne drugo mi ni predstavljalo tako hudega občutka, kot je bil občutek osamljenosti, čeprav sem bila v družbi svojega takratnega partnerja. V družbi partnerja pač tega občutka ne pričakuješ.

»Zakaj nič ne naredi, da se ne bi počutila tako osamljeno,« sem se spraševala. No, verjetno iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da mu za svoje občutke nisem povedala, ker me je bilo strah njegovega odziva, in drugi ta, da je občutek osamljenosti nekaj, kar je v meni, in je ni osebe ali stvari, ki bi ga lahko pregnala. Je nekaj, kar lahko preženem le sama. A žal to odgovornost prevečkrat prelagamo v roke drugih. Sama seveda nisem bila izjema.

Kaj pravzaprav je osamljenost?

Ne poznam uradne definicije, vem pa, kako sem jo doživljala sama. Globoko v jedru občutka osamljenosti so bila skrita prepričanja, da nisem dovolj dobra, da nisem vredna, da sem nevidna in neslišna, in kar je bilo najhujše, da si to iz nekega razloga celo zaslužim. Nad plastjo teh prepričanj se je bohotila energija strahu, da bom vse življenje preživela nepomembna drugim in okolici. Takrat se še nisem zmogla vprašati: »Kaj pa sebi? Si sebi pomembna?«

Bila sem tudi sama. Odločitev, da se osamim, sem v skrbi zase izbrala popolnoma zavestno. Po fizičnem napadu bivšega partnerja sem »biti sam« enačila z »biti varen«. Obdržala sem stike s štirimi prijateljicami, za katere sem bila 1000-odstotna, da jim lahko popolnoma zaupam, od vseh preostalih sem se oddaljila. Namenoma, ker je biti sama pomenilo, da sem varna. Ukinila sem Facebook profil, malce po sili razmer, a kljub temu brez razmišljanja. In tako res veliko časa preživela sama. Na začetku bolj ali manj v svojem stanovanju, kasneje na sprehodih v naravo in ob branju knjig. In sčasoma ugotovila, da biti sam sploh ni tako slabo. Uživala sem v svoji družbi, nikoli mi ni bilo dolgčas in tisto, kar se mi zdi najbolj dragoceno – naučila sem se biti tudi sama v svoji družbi, ne da bi potrebovala karkoli, da bi se zamotila. Naučila sem se samo biti, k čemur je, če sem popolnoma iskrena, močno prispevalo meditiranje.

Spoznala sem, da biti sam ni strašljivo, tisto, kar je strašljivo, je občutek osamljenosti. In postopno sem razumela, da pravzaprav med enim in drugim ni nobene povezave. Občutek osamljenosti je v mojem primeru izhajal iz mojih prepričanj, in ne iz dejstva, da sem bila sama, kar sem do tedaj verjela. In postopno sem razumela tudi, da sem pravzaprav jaz tista, ki si moram v prvi vrsti pokazati pomembnost – nekaj, kar sem si zmogla dovoliti šele, ko sem močno zamajala dotedanja prepričanja o sebi.

Danes me ni strah biti sama, še vedno pa me kdaj pa kdaj stisne ob misli, da bi ponovno doživela občutek osamljenosti. Spomini nanj so namreč še vse preveč živi. Prav tako spomin na prepričanja, ki so toliko let krojila moje življenje. A me hkrati navdaja z zaupanjem, da vem, iz česa ta občutek izhaja, in da imam znanje in orodja, da ga raziščem, poiščem lekcijo, ki jo skriva v sebi, in se premaknem naprej.

Verjamem, da je to nekaj, česar je zmožen prav vsak izmed nas. Na podlagi svoje lastne izkušnje pa vem tudi, da je to včasih lažje narediti ob podpori druge osebe, ki nas v varnem okolju vodi skozi proces samospoznavanja in samorazumevanja. Verjetno ni naključje, da sem izbrala pot, na kateri sem. Prav tako ne to, da moje poslanstvo vidim v tem, da stojim ob strani tistim, ki so pripravljeni narediti korak naprej k boljšemu razumevanju sebe, svojih čustev in svojega delovanja. Opazovati olajšanje na obrazu nekoga, ki je spoznal, da tisto, kar verjame o sebi, morda le ni resnično, je vsaj zame še vedno neprecenljivo doživetje. In neizmerno sem hvaležna vsem, ki so mi že in ki mi še bodo dovolili, da sem del tega doživetja.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji