Poznaš občutek, ko greš na izlet v hribe? Ko hodiš in se »boriš« s mislimi, »Kaj mi je potrebno tega? Pa si odgovoriš: Zato, ker se želiš sprostiti ali pa da si malo na zraku ali pa zaradi družbe …«
Ali pa misel: »Joj, sem brez kondicije«.
Pa si odgovoriš: »To je dobro zate, boš videl pogled. Splača se. Pojdi naprej…«
Ti je to znano? Ti je znan ta pogovor. Ta občutek. In lezeš na hrib. In pihaš in puhaš gor. In se ustaviš. Pogledaš proti vrhu in si rečeš: »Zmorem. Samo še... malo.« in nadaljuješ pot.
99% ljudi pride na vrh. Pogleda dol in se nasmehne. USPELO mi je. WAW, kako lep razgled. Zato se je splačalo. MIR in TIŠINA. Obda te občutek, kot da si na drugem planetu/ svetu. Kot da tukaj pa te vsi razumejo. Neglede kako si oblečen. Kaj ješ. Kaj piješ. Kaj delaš…ti ljudje te razumejo (pa so neznanci)..pa se razumete – te spoštuje, te pozdravi, ti pomaga…
Pogledaš v dolino in vidiš kako je vse majhno - težave postanejo majhne. Za trenutek pozabiš, kaj te čaka v dolini.
Obrneš se na drugo stran in vidiš drugo dolino. Drugačen pogled. Vidiš nekaj drugega. Vidiš rešitev. Slišiš odgovor. Slišiš bitje srca. Začutiš sebe. Hvaležnost.
Pogosto rečem: » Si predstavljaš, da stojiš na vrhu hriba. Ko ni ničesar. Ko ni skrbi. Ni ljudi. Samo ti…na vrhu hriba. Gol. KDO SI TI?«
Objemček, Renata ReaDana
inspiracije