Premagaj strah in osvobodi svoj potencial
Andrej Pešec

Premagaj strah in osvobodi svoj potencial

piše: Andrej Pešec
7. november 2016    2270 ogledov

Bojimo se pajkov, kač, črnih mačk, javnega nastopanja, petka 13. …, velika večina naših strahov pa izvira iz neštetih preteklih vtisov in doživetij, ki v izjemni meri oblikujejo našo podzavest. Le majhen del uma predstavlja zavestni um, velika večina uma je podzavestna.

Vse na tem svetu ima svojo funkcijo, tako ima tudi strah svojo točno določeno nalogo

Njegova naloga je ohraniti človeka pri življenju, saj tedaj intenzivno delujejo njegove mišice in telesne funkcije, ko pa nas je strah, ne moremo razmišljati. Marsikdo se spomni, kako smo na čaju pred izpiti v šoli ali na fakulteti s prijatelji ponavljali snov in vse znali na pamet, ko pa smo prišli v šolsko klop ali pred tablo, je močan strah povzročil popoln kolaps in neuspeh. Nekaterim se podobno dogaja desetletja ali vse življenje, saj jim ne uspe najti zdravila proti tremi in strahu. Kako pa to storiti?

Velika večina naših strahov je povsem neutemeljenih, tako je bistveno, da se znebimo nezdravega strahu, saj lahko le v tem primeru optimalno uporabljamo svoj razum. V primeru strahu navadno reagiramo tako, da pobegnemo, napademo ali pa 'zmrznemo', edini recept za premagovanje strahu pa je razumevanje strahu in soočenje z njim.

Ko sem bil mlajši, sem imel sam tako hudo tremo, da se mi je na nastopu s kitaro tako zvrtelo, da nisem mogel nadaljevati igranja. Na fakulteti sem se pred predstavitvami skupinskih seminarskih nalog celo zaklepal v sobo, ker me je bilo tako hudo strah javnega nastopanja. Ker sem imel to srečo, da sem živel v študentskem domu nad Fakulteto za družbene vede, kar so moji sošolci v skupini vedeli, mi niti to ni pomagalo, saj so me prišli med predavanjem iskat in ropotat po vratih …

Lahko se poskusimo skriti, a pobegniti ne moremo

Življenje nas nenehno usmerja k optimalnemu ravnanju, tako se je treba zavedati, da lahko skušamo bežati pred svojimi težavami in izzivi, zares pobegniti pa ne moremo, saj nas bo čas tako ali drugače učil lekcij, ki jih še ne nismo osvojili, s tem da se bo, če se bomo temu izogibali, lekcija ponavljala, profesor pa bo nekdo drug. Strah pred javnim nastopanjem se v nekaterih raziskavah izpostavlja celo kot močnejši od strahu pred smrtjo, kar kaže, da si ljudje še celo bolj od življenja želijo sprejetosti, pripadnosti in ljubezni drugih.

Kadarkoli govorim ali pišem o strahu, depresiji ali tesnobi, upam, da bom lahko vsebino predstavil na dovolj sočuten in ponižen način, saj gre več kot četrtina otrok v otroštvu skozi resnično zelo težko obdobje dozorevanja, kar v večini za vse življenje pusti občutek strahu, manjvrednosti in tesnobe. Veliko odraslih ljudi je tako zaradi zelo neprijetnih izkušenj v življenju, posebej v otroštvu, čustveno še vedno na ravni sedemletnega otroka, kar jim onemogoča mirno življenje.

Čustvena inteligenca posameznika se začne razvijati že ob spočetju

Naša čustvena inteligenca se v glavni meri razvije v času od spočetja do približno sedmega leta starosti, zato je zelo pomembno, da je v tem času otrok izpostavljen zdravemu okolju skrbnih in zrelih staršev, ki razumeta znanost o odnosih, vzgoji in življenju. Če otrok že v ranem otroštvu in v maternici posluša: »A je treba tega, kdo ga bo pa hranil, čigav pa sploh je …«, ste lahko prepričani, da bo ta otrok poln strahu in tesnobe, kar ga bo spremljalo vse življenje. Slaba samopodoba, slabe navade, ljubosumje in zavist so različne oblike manifestacije strahu.

Vemo, kako otroci nastanejo, več kot polovica sodobnih otrok pa ni načrtovanih, tako je zelo pomembno, da se ljudje zavedajo, kako odločilno vlogo na naše čustveno zdravje imajo prvi meseci in leta našega življenja. Ker starši pogosto niso pripravljeni na starševstvo, je naša podzavest iz otroštva polna pogosto nerazložljivih strahov in tesnobe. Razum otroka se prebuja šele po petem letu starosti, kar pomeni, da dogodkov pred tem časom ne more pravilno razumeti, zato je ključno, da raste v mirnem in varnem okolju, brez šokov in vznemirjenj.

Veliko travm in frustracij razvijemo tudi v času izobraževanja

Številni izjemni posamezniki so med odraščanjem usvojili hud občutek strahu in manjvrednosti, ko so bili tako ali drugače zasmehovani ali poniževani zaradi določenih pomanjkljivosti. Vsi imamo svoje prednosti in pomanjkljivosti, kar je treba sprejeti, poznam pa primer, ko je fant zaradi norčevanja in zlorab vrstnikov doživel živčni zlom in pristal v šoli za učence s posebnimi potrebami.

Najpogostejša vzroka strahu sta odlašanje in beg pred odgovornostjo

Med najpogostejšimi vzroki strahu sta odlašanje in beg pred odgovornostjo, saj nam vest nenehno govori, da nekaj delamo narobe. Če dalj časa ignoriramo sporočila, zbolimo, če ignoriramo še to, doživimo celo nesrečo … Vestnost je eden od receptov, kako se izogniti nepotrebnemu strahu in tesnobi. Sprotno reševanje vseh naših izzivov in skrb za vse nas nagradita z mirno vestjo, ki nam je ne prinesejo nobeni zunanji dosežki. Mirna vest pa ni poceni; od nas zahteva nenehen trud in odpovedovanje.

Kdor želi razvijati neustrašnost, naj resno razmisli o tem, da napravi dosledno selekcijo vsebin in družbe, ki se ji izpostavlja, saj vse, s čimer smo v stiku, vpliva na naše misli, občutke, želje in ambicije. Tudi velika večina vsebin, na katere naletimo v medijih, v nas zbuja zaskrbljenost, frustracijo, nemoč in strah, saj ima prestrašen človek veliko več želja in potreb ter je bolj vodljiv. Stalin je zapisal, da je lažje prevarati milijon ljudi kot enega samega. Kdor nadzoruje medije, nadzoruje svet, saj mediji nenehno konstruirajo sliko resničnosti, ki ni nujno točna. Že sama angleška beseda history (his story, prev. njegova zgodba) nakazuje, da je nanjo smiselno pogledati z več vidikov, in ne le s stališča nam znane oz. predstavljene zgodovine. Dokler sem na življenje gledal le skozi oči zahodne paradigme, sem kljub življenju v nekakšnem raju, med vrtovi v Portorožu, pred leti čutil neverjeten nemir in agonijo, saj sem se med raziskovanjem in pisanjem diplome o demokraciji in kapitalizmu vse bolj zavedal trikov in zvijač politikov, bankirjev in elit ter tako razvil močan občutek nemoči in obupa, nisem pa razumel še višjih zakonitosti življenja, ob čemer sem čutil izjemen strah in tesnobo. Številni mediji in tudi religije skušajo s pomočjo strahu upravljati naš um, čemur se vsak od nas lahko izogne tako, da z vsemi sredstvi išče smiselne odgovore, ki mu pomagajo do miru in zadovoljstva. Neustrašnost prinašajo le praktično znanje, resnica in osnovanje življenja na smiselnih predpostavkah, ki jih uči že starodavna modrost.

Kdor se bolj znoji na treningu, manj krvavi v bitki. Eno od zelo pomembnih dejstev v razvoju neustrašnosti je kakovostna priprava na življenje, delovanje skladno s svojo naravo in nenehno razvijanje svojih kompetenc. Največ stresa, težav in tesnobe je navadno prav ob ponedeljkih, ko ljudje nezadovoljni odhajajo v službe in šole. Odkar delujem na področju, ki mi je pisano na kožo, in odkar skušam stalno izpopolnjevati svoje delovanje ter biti realen glede svojih pričakovanj, čutim precej manj strahu, kot sem ga nekdaj, še vedno pa je seveda prisoten, saj je strah motivacijski dejavnik k spremembam. Pomaga nam, da ne postanemo brezobzirni, lahkomiselni, in služi temu, da nas vedno usmerja bliže optimalnemu delovanju in realnemu pogledu na svet.

Brezposelna oseba ne obstaja. Čas, ko smo sami in na videz nimamo kaj delati, služi razvoju značaja in strokovnih kompetenc, ki nam bodo prišle neverjetno prav v odnosih, delu in življenju. Eden poglavitnih razlogov za strah je naša nerazvitost, zaradi katere postanemo odvisni od drugih, od služb, od kapitala … Za vsakim uspehom se skrivajo leta trdega dela. Kdo ne bi zaposlil, se družil ali celo morda poročil z nekom, ki ima krasen značaj, ki je vedno pripravljen pomagati, poleg tega pa je še mojster svojega področja? Dobre službe, kakovostni ljudje in izjemne priložnosti vedno čakajo ljudi, ki se nenehno učijo, delujejo in osebnostno razvijajo, tiste, ki čakajo, da se bo vse zgodilo samo od sebe, in vedno najdejo izgovor namesto rešitve, pa čaka še en izgovor več, da imajo nekateri pač srečo, drugi pa ne, kar seveda ni res. Sreča ni stanje, sreča je proces, strah pa se premaga s trudom in ljubeznijo.

Bolj razvit in samozadosten si, manj strahu čutiš

Zaradi strahu številni živijo življenja drugih in se bojijo slediti glasu vesti, ki jih usmerja v delo v skladu s svojimi hobiji in talenti. Srečo in poslanstvo številni zamenjajo za nekaj sto evrov in desetletja delajo na področju, ki jim ni pisano na kožo, tako dosegajo povprečne rezultate in se kot plod tega nenehno bojijo za prihodnost, saj nikdar ne vedo, kaj prinese jutri, lastno nezadovoljstvo pa pusti hude rane tudi na zdravju, odnosih in družini. Življenje je vedno polno kompromisov, na ključnih področjih, kot je izbira poklica, pa trajno ne bi smeli delovati proti svojemu srcu in vesti. Reden prihodek vsekakor zagotovi večjo obliko varnosti in miru, vsak dan osem ur in več preživeti na delovnem mestu v okolju, ki ga ne maraš in obvladaš, pa je povod za številne agonije in depresije. Strah je začasen, obžalovanje pa lahko traja za vedno, tako je zelo pomembno biti pripravljen tvegati in vedno iskati nove rešitve ter priložnosti.

Številni se bojijo tudi zavrnitve in mnenja drugih

Lepo je, da želimo vedno ustreči vsem, kar pa seveda ni mogoče. Nesmiselno je pričakovati, da bomo vedno ugajali vsem (samo hišni ljubljenčki so všeč vsem) in da nam bo uspelo storiti nekaj, česar niti bog ne more. Kdor želi zadovoljiti vse, ne more zadovoljiti nikogar. Zavedati se je treba tudi, da nihče od nas ni vsemogoč, zato je naša naloga vedno narediti vse, kar zmoremo, ne smemo pa biti vezani na uspeh in neuspeh ter rezultate tega, kar delamo. Vsi uspešni ljudje so doživeli neštete zavrnitve, a vseeno niso prenehali truditi se in iskati sreče. Edisonu je z žarnico uspelo šele po 10.000 poskusih, sam pa spodrsljajev ni jemal kot neuspeh, izjavil je takole: »Niti mi ni spodletelo, ugotovil pa sem 9.999 načinov, na katere žarnica ne deluje«.

Naša naloga in zdravilo za neustrašnost sta, da vsekakor načrtujemo, a da smo obenem vedno fleksibilni z razumevanjem, da je življenje vedno dobronamerno, tudi ko nam nič ne gre po načrtih. Izkušnja, da življenje ne poteka tako, kot smo želeli in pričakovali, se pokaže v velikem strahu in tesnobi, zato je za razvoj neustrašnosti zelo pomembno gojiti zdrave življenjske predpostavke ter živeti v skladu z njimi.

Strahu in tesnobe se znebimo z nesebičnostjo, s povezovanjem z različnimi ljudmi in vzpostavitvijo varnega okolja, močne in povezane skupnosti. Stare kulture sploh niso poznale domov za starejše, kjer ljudje danes tako pogosto v strahu čakajo smrt, saj so družine in dinastije vzajemno skrbele drug za drugega, ker pa danes bolj kot za odnose in modrost skrbimo za denarnice in žive meje, starost dočakamo osamljeni, prestrašeni in zapuščeni. Pri svojih dolžnostih in odnosih smo vse preveč lahkomiselni in malomarni, kar se kaže v obžalovanju in žalostnem dejstvu, da na pokopališča znosimo veliko več rož kot pa v domače vaze in v naročja naših dragih, saj so zamere in obžalovanje močnejši od hvaležnosti. Gospodarska kriza ni prizadela podeželja, kjer so družine in kmetje močno vzajemno povezani, vse, ki se zanašate na zavarovalnice in varčevalne račune, pa naj opomnim, da ne mine leto, ko ne propade kakšna velika banka.

Strah vnašamo tudi s hrano

Tudi s prehrano v telesa vnašamo veliko adrenalina, kortizola in nepotrebnega strahu. Svoje čase so ljudje razumljivo jedli tudi meso zavoljo preživetja med zimo, ko ni bilo toliko možnosti shranjevanja in zmrzovanja hrane, danes pa so klavnice postale milijonski posel, ki nam posredno uničuje zdravje in individualno ter kolektivno zavest. Vsak korak odpovedi nepotrebnemu nasilju prinaša čudežne spremembe. Dr. O. G. Torsunov je zapisal: »Če prenehaš jesti jabolka, ne bo nihče opazil; če prenehaš jesti mafine, prav tako ne bo nihče opazil, če prenehaš jesti jogurt, tudi ne, ko pa prenehaš jesti meso, začne vse skrbeti. Ali veste, zakaj? Ker bistveno spremeni vašo usodo.«

Eno od življenjskih dejstev je, da nam je v vsakem trenutku lahko vse odvzeto, česar se pogosto ne zavedamo. S tem sem se soočil že pri 14. letih, ko sem ravno v času vpisa na športno gimnazijo hudo zbolel, kar me je za kar nekaj mesecev prikovalo na posteljo. V tistem času je svet zapustilo tudi kar nekaj bližnjih sorodnikov, kar je še okrepilo moje raziskovanje in zavedanje resničnosti. Zaradi težav z zdravjem se nekaj časa nisem mogel niti premikati, tako me je kar nekaj let spremljala huda tesnoba, saj so se moji veliki načrti o športni karieri sesuli v prah. Po letih obžalovanja danes končno razumem, da me je življenje s tem preusmerilo na pot, ki mi prinaša še več sreče kot doseganje golov. Skozi najtežje preizkušnje se navadno tudi največ naučimo ter hkrati omehčamo in okrepimo. Če dopustimo, da na določene dogodke ne moremo vplivati ter sprejmemo vse, kar se nam zgodi v življenju, si s tem okrepimo razum ter omehčamo srce. Filozof Chanakya pravi: »Ko sprejmemo stvari, ki so zunaj našega nadzora, jeza postane toleranca; ko sprejmemo dobro v drugih, se zavist spremeni v inspiracijo, ko pa sprejmemo negotovost, strah postane avantura.«

Slabe navade, strah in tesnoba so skupna značilnost vseh, ki živijo brez smisla in vzvišenega cilja ter menijo, da živijo zaman. Bolečina ne boli, boli bolečina brez smisla. Spomnim se, kako zaskrbljen in prestrašen sem bil, ko sem si pri 14. letih prvič zastavil eksistencialna vprašanja in razmišljal o tem, kako bo, ko bodo odšli mama, oče, prijatelji …, in postal izjemno tesnoben. Rasel sem v velikem obilju, podprtem z izjemnimi dosežki v športu in šoli, zato seveda nisem želel, da se to kdaj konča.

Vedno iščite korenine strahu

Zelo neprijetne izkušnje je težko odpraviti, nič pa ni nemogoče. Terapija in filozofija ter logične rešitve vsekakor pomagajo tudi pri reševanju čustvenih težav, čudežno zdravilo za neustrašnost pa je stik z neustrašnimi modrimi ljudmi z zares velikim srcem, ki nas sprejmejo takšne, kakršni smo, ter nam demonstrirajo primer brezpogojne potrpežljivosti, tolerance in ljubezni. Beseda psiha v grščini pomeni duša, ignoriranje naših edinih dveh resničnih potreb, ljubiti in biti ljubljen, pa se kaže v vse več duševnih boleznih, strahu in tesnobi.

Že če samo pomislimo na izgubo drage osebe, začutimo veliko žalost in strah. Le kdo se ne boji smrti in prenehanja obstoja? Presenečen sem bil, ko sem v različnih svetiščih in templjih spoznal takšne ljudi. Pravo neustrašnost lahko pridobi samo tisti, ki resno proučuje globlje resnice življenja. Na Zahodu se navadno veselimo, ko se nekdo rodi, na Vzhodu pa spiritualisti praznujejo, ko nekdo odide. Velika večina starodavnih kultur uči, da naša telesa nenehno propadajo, kot posameznik pa nihče od nas nikdar ne preneha obstajati. Sokrat je bil pred tisočletji pripravljen spiti celo strup, s čimer je do zadnjega zagovarjal večnost življenja in duše.

S komer se družiš, takšen si, pravo neustrašnost pa vam lahko podari le transcendentalno znanje, ki nam pomaga, da preženemo ves strah in dvom. Proučujte življenja izjemnih in neustrašnih ljudi; raziskujte, kako so razmišljali in živeli Gandhi, Tesla, Einstein …, ter se obkrožite z ljudmi, ki vas sprejemajo, navdihujejo in ljubijo.

Če greš v pravo smer, je vesolje vedno na tvoji strani, odgovornost in neustrašnost pa sta najlepši darili, ki si ju lahko podarite. Našli ju boste nikjer drugje kot v svojem srcu.

 
0 komentar    Teme:
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji