Barbara Šiško

Dejstvo #1: Ne poznamo se!

25. julij 2016    1166 ogledov

Ugotovila sem, kaj pomeni, ko si ljudje dejansko želijo spremembe.

Gledala sem v strop, uživala nedeljski nežen vetrc in razjasnjevala še eno izmed osebnih preprek iz katerih rastem. Našla sem odgovor na to, zakaj sem tako rada sama. Dejansko nimam rada neumestnih vprašanj: "Kako si?" ali "Kaj je novega?". Karkoli se pri meni že dogaja je odsev mojega notranjega sveta in ni treba, da je ekstravaganten ali pa malica radovednim ušesom. Tudi, če ljudem povem kakšno je moje življenje, bodo hitro našli kakšen komentar ali napotek, za katerega nisem prosila. Tako sem se naučila, da potrditev ne iščem v okolici. To ne pomeni, da so moji nameni prizadeti nekoga, vendarle želim ljudem vse dobro. To pomeni, da dajem sebi večji poudarek in pohvalo -  takšno, kot bi večinoma pričakovala od moje okolice, pa je navadno ne dobim. Nič hudega :).

Gremo dalje. Ugotavljam torej, da se ljudje ne poznamo. Ker se nimamo niti časa spoznati. Ne drugih, samih sebe mislim. Dojenček je egoističen - lačen, spat, lulat... Ko začne otrok počasi dojemati svet okrog sebe, pa mu postavimo pred oči naš obraz in v nedogled ponavljamo maaa-maaaa. Sledijo učenje govora, hoje, prehranjevanja, navajanja na stranišče, torej golega posnemanja življenja okrog sebe. Učenje. 

Sledi izobraževalni del našega življenja. Učimo se, potegujemo, primerjamo, ocenjujemo, prepuščamo se delovanju hormonov, neuresničenim ljubeznim in tako dalje. In potem pride en določen datum, ko nas pokličejo v pisarno in vprašajo: "Povej mi kaj si želiš delati v življenju. Kdo bi rad bil?" Tukaj navadno navedemo ime šole, pa še zato, ker se nam zdi fajn biti zdravnik ali odvetnik, pač nekdo, ki ga obožujemo na televiziji. Ali pa sledimo željam staršev. Se tudi zgodi, da starši zelo radi izživijo svoje neuresničene želje skozi svoje otroke, pa naj si bo zato, ker si niso upali le-teh uresničiti ali pač niso imeli možnosti. Kakorkoli.

In svet gre naprej. In nekega dne, ko se naša realnost vleče kot jara kača in ugotavljamo, da se držimo začrtanih tirnic Marije Terezije in nenapisanih pravil "Kako bi naj živeli" - odkrijemo neverjetno željo po spremembi. Kakorkoli sem dolgo potrebovala, da razložim svoje misli, naj na tem mestu pojasnim kako sem sama ugotovila, da si želim spremembe. 

Začela sem trgat iluzije svojega življenja. Malo po malo. Šla sem skozi vse tiste nenapisane "tako bi naj bilo v življenju" in "to je edina pot do sreče" itd. ter jim zaželela srečno pot drugam. Ko si vzamemo čas in si postavimo vprašanje - Česa si dejansko želimo? In na njega nimamo odgovora, je čas, da se spoznamo. In, ko gremo skozi postopek spoznavanja, spreminjamo vse dotedanje "napake", ki smo jih tekom življenja z(a)grešili.

"Napake" sem dala v narekovaje, ker dejansko ni narobe ali prav, kako smo do sedaj živeli... Drugače pač nismo znali. Zato začnemo znova odkrivati pot do Osebne Resnice. Bodo sledile spremembe? Seveda in to korenite. Bo odletelo še pa še ljudi iz vaših življenj? Bo. Ogromno. Vendar bo tako prostor za nove. In - boste ljudem odgovarjali oziroma bodo veseli vaše spremembe? Nikakor. Biti srečen v današnjem svetu pomeni imeti vedra denarja in ne to, da si notranje uravnovešen. Zato ne pričakujte stiskov rok in trepljanja po ramenih. Pričakujte samo svoj uspeh in izpolnitev svojih sanj.

Zapomnite si, da boste ljudi vedno prizadeli takrat, ko ne boste tisto, kar od vas pričakujejo. Zato imate na voljo - da plešete, kot drugi piskajo ali da si vklopite radio in živite svoje življenje. Izbira je vedno bila, je in bo vaša.

Namaste ♡

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...