Dejan Krajlah

Z idejo do bogastva (Napoleon Hill)

15. avgust 2019    21 ogledov

Če o neki določeni sferi človeške aktivnosti obstaja neko klasično delo, tako pomembno, da lahko na njegovih temeljih prihajajoče generacije znanstvenikov gradijo svoje teorije, izkušenim pa predstavlja standard in omogoča evaluacijo svojega dela, lahko to trdimo za Machiavellijevega Vladarja na področju politike, Tukididovo Zgodovino peleponeških vojn za zgodovino in Smithovo Bogastvo narodov za ekonomijo. V preučevanju osebne rasti in doseganja ciljev pa to vsekakor velja za Hillovo Z idejo do bogastva, v originalu Think and grow rich.

Res je, na področje osebne rasti se za razliko od npr. zgodovine in ekonomije pri nas še vedno gleda nekako zviška, kot na koncept nekakšne samopomoči, h kateremu naj bi se zatekali le posamezniki s težavami, taki torej, ki potrebujejo pomoč. In je zato namenjena zgolj njim. Ne pa ljudem, ki zase menijo, da jim nič ne manjka! Pa tudi nekakšen prizvok mističnosti naj bi vse skupaj imelo.

Škoda. Kajti Naoleon Hill ni bil noben mistik, ampak najprej in predvsem racionalist. Novinar, ki je po nalogu Andrewa Carnegieja, takratnega vodilnega ameriškega industrialca, sprejel ponujeni izziv in več kot dvajset let svojega življenja posvetil podrobnemu preučevanju življenj največjih ustvarjalcev svojega časa. Preko 500 jih je bilo. Z eno samo nalogo; odkriti skrivnost njihovega uspeha.

Kot je sam zapisal: …ideja g. Carnegieja je bila, da obstaja magična formula, ki mu je dala osupljivo bogastvo in ki bi morala biti na voljo prav vsakomur, ki sicer nima časa, da bi raziskoval, kako  ljudje služijo denar. G. Carnegie je verjel, da bom lahko preveril in dokazal razumnost formule prek izkušenj moških in žensk v vseh poklicih. Verjel je, da bi morali formulo poučevati v vseh javnih šolah in na fakultetah…

Kaj je tu mističnega? Kdo tukaj potrebuje kakšno pomoč? Obstajajo uspešni ljudje in vsi tisti, ki to niso. Vendar pa; ali obstaja kak poseben razlog za to, da so nekateri uspešni in drugi ne? Kaj imajo, da se ločijo od drugih? Kje je skrivnost njihovega uspeha? No, to vprašanje je od nekdaj begalo ljudi, v vseh kulturah in vseh obdobjih, Napoleon Hill pa je bil zgolj prvi, ki se je odločil to sistematično raziskati.

Pa mu je uspelo? Seveda. Ugotovil je, kje tiči skrivnost uspeha. Na katerem koli področju. Ta skrivnost pa je tako očitna in tako noro preprosta, da je nikjer ni hotel direktno zapisati. Saj bi s tem, kot pravi, bralca oropal zadovoljstva in zmagoslavja ob njenem odkritju. Zapisal je, preberite to zelo pozorno; bil sem vesten študent psihologije, zato sem kajpak vedel, da je vsakdo postal tak kot je, zaradi PREVLADUJOČIH MISLI IN ŽELJA. Vedel sem, da vsaka globoko vcepljena želja človeka pripravi k iskanju zunanje poti, po kateri lahko svojo željo preobrazi v resničnost.

To je to. To je vsa velika skrivnost. Druge ni.

Če pa se vam zdi ta trditev nekoliko banalna ali preveč enostavna, je to zaradi tega, ker je resnično tako banalna in zelo enostavna. Celo preveč enostavna.

Tako enostavna, a hkrati tako nedoumljiva. In nekdo nas mora opozoriti na njo. Če ne, jo spregledamo. Kot pravi Robin Sharma, avtor Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajen govorec, ljudje živimo v nekakšni loterijski miselnosti. Vsako jutro se zbudimo, odreagiramo na dogodke, ki nam tistega dne pač pridejo nasproti in potem zvečer zaspimo. In sanjamo o tem, da se bo nekega lepega popoldneva razprlo nebo in pojavila se bo roka s skrinjo, polno vseh darov, ki si jih tako želimo; denarja, uspeha, ljubezni, idealnih partnerjev, medsebojnih odnosov in tako dalje. Kar tako, samo od sebe. Brez da bi mi za to karkoli storili.

Ha! Seveda se to ne bo zgodilo. Nihče ni postal bogat tako, da se je nekega dne zbudil v zlati postelji. Nihče ni postal uspešen kar tako, mimogrede. Pa tudi zdravja, ljubezni,  toplih odnosov in česarkoli drugega ni nihče dobil kar na pladnju. Nekaj je moral za to storiti. Nekaj je treba dati, če želimo dobiti. Nič za nič ne obstaja. In če se vrnemo k loterijski miselnosti; sedeti in čakati na to, da pridejo mimo dobre stvari je seveda popolnoma brezupno. In neumno. A je ravno to, kar ljudje počno. Čakajo, da se jim bo kaj lepega zgodilo, samo od sebe. In ker se jim seveda ne, preprosto sprejmejo razlago, da jim to pač ni usojeno. Da sreča ni na njihovi strani in tako dalje. Napoleon Hill se temu posmehuje; Ali je sreča kdaj naredila karkoli na svetu? Ali je zgradila kakšno mesto? Ali je izumila kakšen telefon ali telegraf? Ali je zgradila kakšen parnik, ustanovila univerzo, azil ali bolnišnico?…

Če pa bi se ljudje ozrli po svojih življenjih, bi kaj kmalu ugotovili, da so vse velike stvari dosegli takrat, ko so se za njih odločili. Pa če so bili izzivi sprva še tako težki in možnosti za uspeh še tako pičle. Ko so bili odločeni, da je nekaj treba storiti, jim je to na koncu uspelo. Vedno. Kako težko je bilo naučiti se hoditi po le dveh nogah? Pa voziti kolo? In narediti osnovno šolo, vozniški izpit, fakulteto ali kaj podobnega? Ali povabiti ljubljeno osebo na prvi zmenek? Pa je kljub vsemu šlo. Tiste stvari, za katere se človek odloči, vedno doseže. Vedno. Tako ali drugače.

Težava pa je v tem, da ljudje tega ne vedo. Ne odločijo se za to, da bi bili bogati, uspešni, zdravi, ljubljeni ali kaj drugega, saj so prepričani, da je kaj takega čisto in povsem nemogoče. Tako le opazujejo uspešne posameznike z občudovanjem ali z zavistjo, nikdar pa s prepričanjem, da bi vse to lahko dosegli tudi sami. Zato se za uspeh ne odločijo. In ker se ne odločijo, ga tudi ne prejmejo.

In tukaj se skriva vsa spektakularnost in daljnosežnost Hillove glavne trditve, da misli postanejo stvari. Zato je zapisal: Človek mora uvideti, da so vsi, ki jim je uspelo nakopičiti velika bogastva, najprej nekaj časa sanjali, upali, želeli in načrtovali, ŠELE POTEM pa dobili denar.

Si predstavljate, kaj to pomeni? Ravno obratno od tega, kar počne večina! Obžalujejo in objokujejo, da niso bogati, a se za bogastvo sploh nikdar niso odločili. Saj tako ali tako nima smisla, tako ali tako ne morem biti bogat, verjamejo. Ja seveda, če je nekdo že vnaprej prepričan, da nikdar ne bo obogatel, potem zagotovo ne bo, o tem pa res ne more biti nobenega dvoma. 

Vse se torej začne v mislih, je ugotovil Napoleon Hill. Vse kar ustvarimo, vse kar dosežemo, vse je pravzaprav ustvarjeno dvakrat. Prvič v mislih in drugič v realnosti. Misli postanejo stvari, je zapisal na samem začetku svoje knjige. In še kako ima prav. Če ne, se stvari zgolj zgodijo. Kot se zgodijo. Neodvisno od nas. Ali pa se ne. Tako lahko zgolj čakamo, da bomo npr. bogati… (najverjetneje ne bomo, tudi če slučajno zadenemo na lotu ali podedujemo bajna bogastva, ne bomo; to bi bila zgolj kratkotrajna motnja, po kateri bi se kaj kmalu vrnili v svet pomanjkanja – še vsak naključni milijonar se je), … ali pa se za to odločimo! Razlika je bistvena. Zato jo še enkrat jasno zapišemo; tisti ki so uspeli na katerem koli področju, so se najprej odločili, da bodo uspeli. Čeprav niso vedeli točno kako in na kak način bodo to dosegli, so se za nekaj odločili. In si šele potem dovolili najti pot za dosego tega cilja.

Na svetu ni enega uspešnega posameznika, ki se ni najprej odločil, da bo nekaj dosegel, naredil, spremenil, ali kako drugače pretvoril svet v katerem živi in šele potem to tudi dosegel! Vse se začne v mislih. Vedno!

Preprosto povedano; če nekdo nima ciljev, idej o tem kaj želi in kaj bi rad dosegel, potem tega seveda ne more doseči. Zakaj bi postal bogat, če bogastva nikoli ni izbral? Zakaj bi bil uspešen, če se za to ni odločil? Zakaj bi bil priljubljen, če za to nič ni storil? Pa vitek, zdrav, srečen ali karkoli drugega? Če tega ni izbral, seveda tega ne bo prejel. Od tod izvirajo vsi tisti izreki o tem, da je treba dajati, če želimo prejemati, o karmi ki nam povrne to kar dajemo, o tem da ne počnimo drugim tistega, kar ne bi radi, da drugi počno nam in tako dalje. Univerzalni zakoni, ljudske modrosti, vsi govorijo le o enem in istem načelu; dajaj, če želiš prejemati. Najprej nekaj stori, šele potem pričakuj povratno nagrado. Najprej izrazi hvaležnost, potem sprejmi darilo. Najprej torej v mislih, šele nato (ponovno!), šele nato se lahko stvari manifestirajo še v realnosti! Pa ne govorimo o tem, da si na steno sobe zalepimo sliko športnega avtomobila in čakamo, da se ta kar naenkrat sam pojavi v naši garaži, ampak da se zanj odločimo! Da sprejmemo odločitev, da ga bomo imeli. Način kako ga dobiti, bomo že našli. Še vsakdo ga je. Zato mojstri osebne rasti pravijo, da naj se pretvarjamo, kot da želeno stvar že posedujemo, da naj se prepričamo, da smo na cilju. Le tako bomo ta cilj na koncu lahko resnično tudi dosegli (že samo s tem preprostim trikom se bomo v hipu ločili od velike večine ljudi in naredili en velikanski korak k izpolnitvi cilja).

O tem je pisal Napoleon Hill, to je njegovo glavno odkritje, vse ostalo so zgolj opombe (na 400 straneh, kot moja zadnja kupljena izdaja). Zelo podrobno in natančno Hill torej opiše, kako naravnati svoje misli k uspehu. Kako svoj um prepričati, da začne delovati v smeri poljubnih ciljev, ki si jih sami zastavimo. Tako kot so si ga zastavili vsi veliki posamezniki, ki jih zaradi njihovega uspeha občudujemo. Šele potem bomo lahko te stvari tudi prejeli. In nič prej.

Vse skupaj pa je – nekako logično. Smiselno. Brez kakšnih samopomilovanj ali prošenj po samopomoči, prosim. In najbolj zanimivo pri vsem skupaj je to, da deluje. Nezmotljivo, vedno deluje, pa če se tega zavedamo ali pa ne.

Kvaliteta naših življenj je dejansko odvisna od kvalitete naših misli. Na misli pa lahko vplivamo, le da nam tega nihče ni povedal!

Zato ni presenetljivo, da prav vsi veliki svetovalci, ki za velik denar pomagajo ljudem do uspeha in bogastva (predvsem na zahodu), vsi po vrsti le znova odkrivajo ideje in principe Napoleona Hilla. Čisto vsi, pa če o tem odprto govorijo (kot npr. Bob Proctor, ki ne prične enega seminarja ali javnega nastopa brez svoje zguljene izdaje Z idejo do bogastva v rokah), ali pa ne. Tudi moj Učbenik uspeha se  seveda naslanja na njegove ugotovitve. Tako kot na stotine drugih. Lahko preberete katero koli knjigo ali se udeležite srečanj pri strokovnjakih za osebno rast (v zadnjem času so tako moderni različni coachi, NLP mojstri in podobni guruji); a vse njihove modrosti imajo skupen izvor – v tej legendarni knjigi.

 

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...