Eva Tomažič

Živeti ali preživeti

4. april 2019    26 ogledov

časih se po nekaj slabovoljnih dneh, petsto opranih kosih posode, desetih večerij in dvajsetih sprehodov s psom, vprašam, kaj je sploh fora. Živet pa to. Smisel življenja, a veš. HAHA.

“Sej se nimam slabo,” si rečem. Potem pa se vprašam: “A bi se lahko mela boljš?” Kaj pa če sem se dozdej mela najboljš in potem celo življenje ne bo več tako fino? Kaj pa, če me pobere čez 10 let in ne bom mogla izkoristit vseh radosti življenja?

Ma koji k*, zakaj se hočem met samo fino? Kot da bi si merila svoje življenje po nekih lastno ustvarjenih hedonističnih kriterijih. “Joj ej, nism se mela nikol fajn, moj lajf je biv za en drek.”

Da imamo dobre in slabe trenutke v življenju – že vsi vemo. Da ima nek trenutek pozitiven ali negativen predznak, je menda odvisno od nas, od tega, kako to sami doživljamo – recimo, da to tudi vemo.

Okej, mamo plus stvari in imamo minus stvari. Pa če malo zafilozofiram … koliko plusov in koliko minusov, naj bi imeli v življenju. Kaj pa, če ima nekdo 90 % procentov minusov? A se mu splača živeti? Kdaj je neko življenje vredno živeti? Da ni samo zgolj neka borba?

Na ta vprašanja mi odgovori naslednji sestavek:

“Najosnovnejši smisel življenja je preživeti. Tisti, ki se borijo za vsako naslednjo skorjo kruha, si še niso izbojevali privilegija, da bi se spraševali o smislu življenja. List, ki ga nosi hudournik, se pač lahko ukvarja samo s hudournikom. Takih listov pa je z vsakim dnem več. Privilegij, ki ga predstavlja pot smisla, si je treba najprej izboriti.”  Z.D.
Okej, kdor ima 90 % minusov, se ne bo ukvarjal s tem, kako je imeti pluse.

Mogoče se ima določen del prebivalstva na svetu boljše kot pa drugi .. ki bežijo iz svoje države, ki nimajo niti za jest, ki se koljejo med sabo .. Kjer je pač osnova njihovega življenja zgolj to, da preživijo. Po Maslowi piramidi, ki si jo lahko ogledamo na spodnji povezavi, se ti ljudje borijo na prvih dveh stopničkah piramide.

 Piramida

 Ob tej sličici Wikipediji prepuščam prosto pot, da obrazloži, kaj ta piramida sploh pomeni:

Potrebe na nižji ravni morajo biti praviloma zadovoljene, preden začutimo potrebe na naslednji, višji stopnji. To pomeni, da dokler ne zadovoljimo fiziološke potrebe, ne čutimo nobenih drugih potreb. Šele ko fiziološko potrebo zadovoljimo, postane potreba na višji ravni pomembna (tj. potreba po varnosti). Ko so večinoma zadovoljene tudi te potrebe, se pojavijo potrebe na naslednji, višji stopnji v piramidi.

Osnovne potrebe, usmerjajo naše vedenje, saj so dejavne samo tako dolgo, dokler ne zadovoljimo potrebe. S tem, ko jo zadovoljimo, se motiviranost za zadovoljitev te potrebe konča. Na ta način zadovoljimo predvsem fiziološke potrebe.

Šele, ko so zadovoljene fiziološke potrebe, se lahko uresničujejo psihološke. Ko posameznik napreduje po piramidi potreb, se prioriteta potreb prilagaja glede na trenutni nivo potreb. V primeru, da kasneje katera od potreb na nižjem nivoju ni zadovoljena, se tako posameznik začasno osredotoči na nezadovoljeno potrebo in le-tej določi prioriteto. Pri tem ne pade na nižji nivo potreb.

 

No, mogoče sem prej uporabila preveč črno-bel primer. Povsod so ljudje, ki se zadržujejo na prvih dveh stopnicah piramide. Torej, ko zadovoljimo osnovne potrebe, lahko stremimo šele k ostalim. K takoimenovanim pluskom. In na koncu nas čaka samoaktualizacija. Samouresničitev. Trans! Nirvana!

Dajte mi peščeno plažo in pir.  Se bom takoj samoaktualizirala.

 

 

Torej, da ne bomo mogli vedno uživati življenja, smo že spoznali. Da je smisel življenja preživeti, smo ugotovili. Da je fajn, če ga tudi živiš, si želimo. Človek pač hlepi po tem, da bi čim lažje prišel “čez”, po liniji najmanjšega odpora, s čim manj obremenitvami. Kakopak. Zakaj bi se po nepotrebnem mučili? Iščemo ugodnejše in cenejše rešitve. Zelo ekonomično.

Zdi se mi, da je to moderno, če lahko živiš svoje življenje. Da imaš nevemkakšenvesoljni razlog, da izpolnjuješ svoje sanje. In potem še zraven kakšne sličice ljudi v hribih, ki držijo roke v zrak. Joj!

BRUH.

In ko sem zgoraj omenila, da sem oprala že petsto kosov posode in psa dvajsetkrat peljala na sprehod, sem zgolj naštela nekaj vsakodnevnih rutin. Nekaj kar pač počnemo, da preživimo in preživijo tudi drugi. V tem ni nič noro zabavnega in življenjsko izpolnjujočega. Razen, če se ti pač golaž polije po stropu. Ali pa te pes porine v Savo.

Včasih ti gre pač že vse na k*. Ker se nič posebnega ne zgodi. Ker delaš stvari, da preživiš. In bridko spoznanje, ki sem ga izkusila v moji rani odraslosti (oh, kako poetično), je to, da pač tko to je. In da mi je baje še ful fajn, ker mi ni treba plačevat vseh položnic.

 

Skratka, niso vse samo minusi in plusi ter stopničke na piramidi. Kakor pač komu paše. Je*iga, če ne bom vsaj dvakrat na let na peščeni plaži in če bom v minusu, ko bom barvala strop napacan od golaža. Nimamo vsi istih ciljev v življenju, imamo pa podobne procese preživetja.

Moja kmečka logika živetja in preživetja: pet dni delovnika, dva dni vikenda.  Torej 70 % dela in 30 % uživanja.  A je prov?

Hmm … sam sobota ne šteje. Takrat se pospravlja. Torej bo nedelja prepuščena popolni samoaktualizaciji!

Vir: https://literarnaskrinjica.wordpress.com/2019/03/30/ziveti-ali-preziveti/
Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...