Katja Valenčak

Dolgoletna želja. Bo letos uresničena?

30. maj 2013    115 ogledov

Med tem, ko razmišljam, čemu posvetiti kolumno tega tedna, se v glavi divja pravi tornado najrazličnejših misli. Razmišljam o stvareh v preteklosti, kaj vse bi lahko, če bi…, kaj vse se je zgodilo, kaj vse sem doživela v zadnjih nekaj letih, kolikokrat sem se že selila (reci in piši prišla sem že do številke 9 in da bo mera polna, bom verjetno morala opraviti še eno selitev, upam, da bo tista potem doživljenjska), čemu se moram najbolj posvetiti v tem trenutku, in kakšni so okvirni plani za naprej. Samo okvirni, brez večjih detajlov, brez  večjega obremenjevanja, polaganja pozornosti na tiste »nujnosti«, ki jih moram doživeti in se iz njih učiti. In ko se v glavi tornado še kar ne umiri in ugotovim, da razmišljam o letnih načrtih za par let nazaj, in ko uzrem v letošnjega, ugotovim skupno točko, rdečo nit, tisto, kar se pojavlja že toliko časa in še vedno čaka na uresničitev. Tisto, kar vsako leto rečemo: »Letos. Letos grem.«. Opazim, da z leti ta moja želja ne usahne, kvečjemu se krepi. Vsako leto jo zapišem z večjimi črkami, ji namenim več pozornosti, vedno več spletnih povezav se nalaga v »predalčku« za uresničenje želje in vedno bolj me vleče. 

 

Idejo je sprva v moje srce vsadila dobra prijateljica Tadeja, ki je del te poti opravila. Ob njenem pripovedovanju, med tistimi daljšimi, nekoliko manj zanimivimi predavanji ali recimo temu manj obveznimi predavanji (saj sva bili v osnovi pridni in redni obiskovalki predavanj po vajah in predavanjih, ki so se vlekli večino dni kar v eno), je v meni vzklila prva iskra po uresničenju. In čeravno sem si želela iti zelo močno, sem bila prepričana, da grem, je pogum po odhodu nekoliko usahnil zaradi prekomerne zaščitniške narave moje mame. To sem želela opraviti sama, brez druge »prtljage«, ampak misel in pričevanje, da bi šla sama, je mami pognala strah v kosti. Kljub evforičnem vzdušju, nisem dosegla svojega in ostala sem pribita na domače ozemlje. Želja je tlela še naslednje leto in znova bolj pokukala na plano, ko sem stopila v partnersko zvezo, kjer sem bila prepričana, da sedaj ne bo težav z odhodom. Oba sva si želela, mami sem pomirila strah, saj tako ne bi šla sama, in vse je bilo pripravljeno. Samo delo je še bilo tisto, ki bi lahko pokvarilo načrte. In jih je. Narava dela nam je dala proste poletne dni, a zapolnjene od septembra do junija. In po pričevanju premnogih, ki so že uresničili svojo/mojo/našo željo, v tem času ni ravno za »pohajkovati« po tistih koncih. Pa je znova šlo leto naokoli. Nato je sledila selitev, izsušeni bančni računi, in znova ja, prestavitev želje. Vmes sem se že spraševala, zakaj odlašam, zakaj preprosto ne grem, zakaj ne tvegam. Pri tem mi je pomagala okolica, češ da kar tako ne gre, ne moreš vsega spustiti iz rok in iti, …. Skozi zobe in čustvene bolečine sem verjetno zabrusila sarkastičen hvala, za vnovično potrditev, da sedaj ni čas. In ker evri kar niso hoteli rasti kot gobe po dežju, se je želja hkrati oddaljevala in hkrati krepila. Fizično jo čutim, vsakič ko pomislim nanjo, v njeno uresničitev. Ko pomislim na pot, se ulije ali plaz z bolečimi čustvi prežete solze, ali notranji zagon in hrepenenje po uresničitvi. »Resnično si želim. A želja sama po sebi ne bo dovolj. Akcija, Valenčakova.« se opomnim. 

 

In sedaj, ko sedim na ruševinah starih temeljev in meljem sedanje življenjsko obdobje v meni, kot še nikoli do sedaj buhti ta moja dolgoletna želja. Buhti, vre, se dviguje proti površju in čutim jo, da leze skozi pore moje kože. Vabi me v uresničitev in vabi me v pogon. Želja me vodi v razmišljanje kako in kaj naprej. Kaj vse se bo potrebno dogovoriti, kaj vse bo potrebno postoriti preden odidem, kaj vse, kaj vse…… »Ampak kjer je volja, tam je pot.« boste dejali. Strinjam se z vami. In volja je, torej bo tudi Pot. 

 

Camino - Santiago de Compostela, upam, da se letos srečava ter seževa v roke in noge, predvsem pa v srce. In vsi tisti, ki ste ali še kimate ob zgornjem branju - pokažite mi, da je lahko - naj vas notranji vzgibi in srčne želje vodijo k uresničitvi. In to uresničitev delite še z mano, da bo tudi mene premaknilo do Saint Jean Pied de Port.

 

Katja Valenčak

 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...