Mila Aldo

Tudi to sem jaz – tema in svetloba

piše: Mila Aldo
6. september 2016    760 ogledov

Tudi to sem jaz.

Ljubosumna in posesivna. Strašna in temna. Zmedena in lena. Prestrašena in nevredna. Izgubljena in omejena. Prizadeta in ranjena. Žalostna in bedna. Zapuščena in zavrnjena. Težka in osamljena. Zamerljiva in odbijajoča. Neuspešna in nesposobna.

Tudi to sem jaz.

Srečna in radostna. Zaljubljena in ljubljena. Zdrava in aktivna. Svobodna in prisotna. Navdušujoča in svetla. Lahkotna in samosvoja. Sposobna odpuščanja in sprejemanja. Uspešna in inteligentna. Zmagovalka in živa. Prilagodljiva in upogljiva. Očarljiva in čutna.

V meni se skriva tisoče delčkov, svobodnih in svetlih, temnih in ujetih. Kateri bo prevladal, je odvisno od moje svobodne volje.

Včeraj sem imela čast spoznati neusahljiv vir Božanske energije, ki je seval skozi mlado dekle, ki se zaveda svoje notranje in zunanje lepote. Vsakomur prinese tisto, kar v danem trenutku potrebuje. Spomnila me je na to, da je tudi v meni živa tista čutna, privlačna ženska, ki se vsake toliko časa prebudi in lahkotno zapleše ples življenja. Prikazala bi se večkrat, če je ne bi sama zapirala, da je ne bi kdo prepoznal. Če bi jo, bi se morebiti lahko zgodila ljubezen. Takšna prava, pristna, na prvi pogled, ki pa lahko glede na pretekle izkušnje tudi zaboli.

Čuteč lastne blokade, omejitve in (ne)zavedno postavljanje ovir na poti do te ljubezni, sem se spomnila na notranjo resnico, ki je zelo jasna in lahkotna.

Opustitev nadzora je zelo pomembna na poti do prave sreče

Če postavljam omejitve lastni svobodi, izražanju vsega, kar začutim, in sproščenemu pretoku vseh misli, pride do konkretne blokade v fizičnem telesu. Pojavi se bolečina, upor, ki stiska zelo močno. Če zanikam samo sebe, v trenutkih svetlobe in teme, se ta upor veča in veča, da bi pokazal, kje sem. Je notranji pogon, ki rine v življenje, v spremembo.

Pozabljajoč na minljivost in naravo vsega živega in celotnega sveta, se prevečkrat obračam v smeri nasprotno od urnega kazalca.

Ostajam v času, ki je že zdavnaj minil, vežem se na dogodke, ki so že izpeti in nimajo nikakršne dodane vrednosti. Včasih celo poskušam druge ljudi povzdigniti tako, da popolnoma podzavestno sebe razvrednotim. A to ni prava, ni iskrena pot.

Prava je takrat, ko lahkotno dovoliš sebi biti, kakršen si, ko opustiš potrebo po tem, da bi nadzoroval, in sprostiš scenarij lastnih pričakovanj, ki te neredko popeljejo v nasprotno smer od tiste, ki si si jo zares želel.

Na svetu ni dveh popolnoma enakih dreves ali živih bitij. Vsi smo partnerji na različnih nivojih, igramo svoje vloge, ki so potrebne, da bi dojeli ter spoznali sebe in svet. Včasih se pojavljamo kot učitelji in drugič kot učenci, radovedno spodbujamo sami sebe in si dovolimo učiti se od vseh tistih, ki so nam poslani na pot.

Živeč daleč stran od sveta in vsega živega, bi težko spoznali sami sebe in lastno resnico. Nadevali bi si maske, drugo za drugo, in dovolili življenje v iluziji, ki je nihče ne bi mogel razbliniti. Pa vendar sem hvaležna, da se moje iluzije o meni in svetu razblinjajo, kajti sila dolgočasno bi bilo stagnirati na isti življenjski točki zavedanja in se ne razvijati. Prav vsak od nas je člen zemeljske in vesoljne verige in ima svojo pomembno vlogo. Nekateri nas spominjajo na dele nas, ki so ranjeni, ki so nam gnusni, ki jih, preprosto rečeno, sovražimo. Zato radi uperimo prst v nekoga in ga sodimo, da nas spravlja v obup. Če bi zmogli v danem trenutku pogledati resnico skozi oči Ljubezni, bi lažje razumeli in ljubili sebe in svet. Dojeli bi, da je vsak tu, da nas spomni na lastno resnico, na tisto, kar je v nas samih, na naše lastno prepričanje o sebi in svetu. Če smo to pripravljeni sprejeti in priznati, lahko napredujemo. Spomnimo se, da smo lahko bolj ljubeznivi in nežni sami do sebe. Seveda lahko izberemo tudi obsojanje, kritiko ali kazen. Svobodna volja je naša in sami se odločamo za vse, kar se nam dogaja, četudi včasih ni videti tako.

Rad se imeti pomeni ljubiti svojo temo

Lani sem si zaželela biti to, kar sem v najbolj sveti Stvarnikovi resnici. Toda takrat nisem vedela, da je odgovornost, ki jo prinaša tovrstna želja, ogromna. Biti to, kar si, in se imeti celostno rad, pomeni priznati si in sprejeti svoje najtemnejše lastnosti ter jih celo ljubiti. Zdaj vidim, da se želje včasih uresničujejo na res zakodirane načine, da bi le uvideli notranjo resnico in videli nevidno. In to nevidno skriva zaklade, če si jih le želimo uzreti. Takšne situacije nas pripeljejo do spoznanj, da na poti Ljubezni ne moremo lagati ne sebi ne drugim. Zmanjka nam moči in slečemo se do gole kože. Prenehamo biti žrtev življenja in osvetlijo se temačni kotički, zasenčeni pred nami samimi in svetom. To naredimo tako, da se spomnimo lastnega dogovora. Torej če je bila moja iskrena želja spoznati sebe in se sprejeti takšno, kot sem v resnici, je edina prava resnica, da ji dovolim, da se izpolni tudi takrat, ko meni kaj ne ustreza. Manifestira se tudi v tistih oblikah, ki mojemu egu povzročajo ogromno trpljenja, kajti ego ne vidi širše slike. Ne ve, da je vse minljivo in da se vse dogaja z višjim namenom.

Ego ni upogljiv, trdno stoji na vseh štirih, kot kak zares trmast bik se ne premakne. Zato je prav, da se občasno potopimo v srce, v katerem spoznamo tisto ljubečo in nežno resnico, da je vse to pot, pot Ljubezni. Priznamo si, da so naše predstave o resnični Ljubezni včasih popolnoma zgrešene in da se vse življenje učimo. In ko mislimo, da že vse vemo, ne vemo ničesar. Smisel življenja je v napredku. In ta se nam kaže v našem dojemanju vseh situacij, ki se nam dogajajo. In dokler ne osvojimo lekcije, se ponavljajo podobne situacije z drugimi igralci. In nekega dne res dojameš, da je ves svet v tebi in da si ti ves svet. In takrat odpustiš in zaživiš. In lahkotno priznaš: tudi to sem jaz. 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...