Mila Aldo

Tvoj pogled ustvarja tvoj svet

piše: Mila Aldo
25. september 2016    517 ogledov

V tebi se skriva posebna zakladnica, v katero lahko posežeš, kadar koli želiš. Nihče te ne bo oropal te zakladnice, oropaš se je največkrat kar sam, ker sam dovoliš drugim, da posegajo v to tvojo zakladnico. Za začetek si postavi sledeča vprašanja:

  • Kaj je tvoja resnična zakladnica?
  • Kje se skriva?
  • Kako lahko uporabiš svojo zakladnico?

Tiho opazuj. Kako prihajajo odgovori, ali jih slišiš, vidiš, čutiš, zaznavaš? Kaj se dogaja v tvojem telesu? Kaj ti sporoča tvoj um? Kako se obnaša tvoje srce? Je mirno, bije hitreje, močneje...? 

Ko sebe ne čutiš in se ne prepoznaš, včasih poiščeš krinko. Poiščeš drugo telo, v katerem se skriješ, da bi prepoznal sebe. Nezavedno poiščeš nekoga, ki je tako kot ti, brez lastnega jaza. Pojavi se kot siva meglica, hladna kot ogledalo in temu človeku dovoliš, da se dobesedno prilepi na tvoje srce, ker želiš z ljubeznijo do njega vzljubiti samega sebe.

Nekateri ljudje so popolnoma izgubljeni in ne čutijo sebe. So zgolj podaljški drugih ljudi in njihovih osebnosti in prepričanj.

Vsi tisti, ki so brez lastnega jaza ali duše, ker so jo bodisi nekje na življenjski poti izgubili ali pozabili, se morajo hraniti s tujimi jazi. Vsrkajo se v vsako celico človeškega telesa in počasi skozi slamico srkajo življenjsko energijo, znanja, izkušnje, čustva, dojemanja in prepričanja svojega gostitelja. 

Obsedejo jih in želijo jim pobrati vso življenjsko energijo, ki jo imajo. Želijo posrkati vase vse, ker oni sami nečesa niso izživeli. V tem se skriva posebna moč, kajti več duš, ko posrkajo, več navidezne moči imajo. A to je le navidezna moč. To ni njihova lastna moč, zato obsedajo in se ustrašijo vsakogar, ki jih spregleda. In zbežijo naprej, do naslednjega gostitelja, kajti ne vidijo, da se problem skriva v njih samih. 

Dokler človek ne spozna samega sebe, išče v drugemu vse izgubljene delčke sebe. Včasih jih najde, a največkrat za svoje prevzame tudi tisto, kar je v resnici tuje. 
Ko se človek ne spomni svoje duše, je meglen, nima svojega jaza, lahkotno popušča drugim in nima lastnega mnenja. Ta človek ima v sebi neskončno, temačno jamo, ki jo mora z nečim napolniti. Problem je, ker še sam ne ve, s čim bi jo napolnil, zato vanjo srka tistega, ki prav tako išče neko telo, da bi sebe prepoznal v tem drugem telesu in se bolje spoznal.

Srka tebe in tvojo življenjsko energijo. V tebi vidi izhod in v tebi vidi zaključek vsega. Zdiš se mu kot neskončen vir vsega obilja, ki ga je od nekdaj iskal. Prilepi se nate, kot tvoja lastna senca, ki je ne opaziš in ne prepoznaš. In ti dovoliš, ker počneš povsem enake stvari, kot tvoj preljubi gost. Sam si ga poklical in povabil. Kdaj si boš to priznal?

Misliš, da si sam v sebi, pa nisi. Iščeš srečo, a je ne najdeš, vse dokler se v tišini ne povežeš z lastno dušo in ne prepoznaš ter spustiš vsega tistega, kar se je prilepilo nate. Prilepilo pa se je bodisi v obliki prepričanj, čustev nižjih vibracij, slabega počutja, bolezni, nejasnosti, zmede... Ko si pripravljen, zares pripravljen prevzeti odgovornost zase, se zgodi. V sebi prepoznaš vse tiste, ki so bili in ki še bodo in prepoznaš sebe ter vse tisto, kar je zares tvoje in kar si prinesel na ta svet. 

Da bi postal najbolj uravnovešena in zdrava verzija sebe, se nauči prisluhniti tišini, dovoli si zaplesati v naravi, odeni svoje telo v ljubezen, prepusti se svojim čustvom. Dovoli si, začutiti tako žalost, kot radost. Razišči temačne globočine lastnega jaza, ki je lahko zelo neprijeten, a potolaži se, vsakdo ga ima. Nekdo bolj, drug manj. Vprašaj se, kako ti služi ta temačni jaz. 

Da bi spoznal lastno ravnovesje, moraš poznati obe strani tehtnice, na kateri se tehtajo kontrasti ali nasprotja, da bi se znal odločati za tisto, kar ustvarja tvojo srečo. Svobodno voljo imaš in lahko jo uporabiš v katerem koli trenutku. Naj ti naštejem nekaj čisto praktičnih primerov, če si slučajno pozabil, kaj pomeni imeti svobodno voljo odločanja:

  • Ko vidiš brezdomca, se lahko sam odločiš, ali bi mu ponudil roko razumevanja in nasmeh srčne topline, ali pogled poln sodb in ga s tem stisnil v še večje brezno.
  • Ko vidiš agresivnega človeka, se lahko sam odločiš, ali ga boš s sočutjem zmehčal in objel, ali boš skušal prepoznati vzrok njegove agresije in njegov veličastni potencial, ali pa ga boš še sam napadel z agresijo ter tako še ojačal agresijo in jo okrepil z dodatno bolečino, ki ju bosta širila v svet.
  • Ko vidiš žalostnega otroka, se lahko sam odločiš, ali ga boš spodbudil s pogumno modrostjo, ali pa mu boš še dodatno krepil občutke, da je ničvreden in v trpljenju ter, da je upanje izgubljeno in da nikoli ne bo boljše.
    Vedno se sam odločiš, kateri pogled ali reakcijo boš izbral. 

Prepoznaj kontraste in v sebi sprejmi odločitev, kaj boš videl, slišal, čutil in kaj boš prispeval svetu. Boš prispeval še več agresije, zagrenjenosti ali boš prispeval radost, upanje in ljubezen?

Vse, kar čutiš sam, vpliva tudi na svet in v tebi je moč, da spremeniš delček sveta, v katerem živiš. Le odločiti se moraš.

Ne moreš se odločiti in biti srečen, ker je toliko lačnih na svetu, toliko bolezni, toliko žalostnih ljudi, mi praviš? Ne moreš biti pozitiven, ker veš, kakšno gorje se dogaja svetu? Zato boš raje še sam dodal žličko sovraštva, sodb in krivic v to juho nesreče, obupa in žalosti? Ne boš se niti potrudil, vsaj za sekundo ostati pozitiven in pokazati tvojemu majhnemu svetu še kaj drugega, kot gorje in trpljenje? Raje boš predal odgovornost na svet in sebe opravičil z lažjo, da se tako ali tako sveta ne da spremeniti? Če ti tovrstno razmišljanje dene dobro in se ob tem bolje počutiš, potem le nadaljuj. Če pa se le odločiš pogledati še na drugo stran tehtnice, lahko uvidiš (če gledaš s srcem), da je na drugo stran tehtnice potrebno dati še malce ljubezni, razumevanja, radosti.

In tukaj si ti, ki lahko prispevaš. Postani zgled, ki ga želiš videti pri drugih.
Ko boš končno začutil in razumel, zakaj so potrebni kontrasti in zakaj potrebuješ ravnovesje, boš lahko tudi ti zgled drugim. Svet bo lepši, tudi zaradi tebe.

Mogoče bo nek zlorabljen otrok začutil, da poleg zlorab, ki jih doživlja doma, obstaja še kaj drugega in se bo lahko odločil, kaj si želi doseči v življenju. Vedel bo, da je mogoče. In tako se postopoma ves svet spreminja in z majhnimi koraki se lahko ustvarijo velika, plemenita in občudovanj vredna dejanja. 

  • Postani duša, zavest in telo, kakršno bi želel biti. Tukaj in zdaj.
  • Ne prelagaj odgovornosti na sence, temne in krute svetove, ki jih ne moreš rešiti. Dokler daješ pozornost temnim svetovom, samo temne svetove lahko vidiš. Tiste polne ljubezni in lahkotnosti na takšen način ne boš začutil, kajti njim ne daješ nikakršnega priznanja in jih zato ni v tvojem dosegu doživljanja.
  • Opusti primerjanje z drugimi, opusti pregovarjanje in kreganje z drugimi ljudmi.
  • Ne prepričuj ljudi v svoj pogled, postani zgled, ki si ga želijo videti.
  • Pokaži ljudem, da obstaja lepši svet in lahko se bodo odločili. Sami.
  • Ne posegaj v svobodno voljo ljudi, kajti to je njihova izkušnja, njihova resnica. Ti je ne moreš čutiti, ne moreš vedeti, kako jim je v resnici. Mogoče tebe bolečina boli, njih pa bolečina bogati. Dokler jim služi, jo bodo uporabljali in ji verjeli.
  • In uporabljaj in živi tisto, kar te podpira pri boljšem počutju. Vse ostalo pozabi. 
Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...