Petra

Hrana kot droga za lajšanje čustvenih bolečin

piše: Petra
9. september 2018    29 ogledov

Vedno znova je življenje postalo preveč naporno, da bi ga lahko obvladala. Zaradi svoje prevelike občutljivosti na energije, ki so se pretakale okoli mene, sem postajala preobremenjena. Preobremenjena s čustvi, mislimi, strahovi, pričakovanji in raznoraznimi drugimi energijami, ki niti niso bile moje, vsaj ne vse. Poleg tega sem se morala še neprestano truditi biti nekdo, ki si ne upa pokazati svoje resničnosti in se zato na vse pretege trudi ustreči in se prilagoditi zahtevam drugih. Stalno zanikanje sebe in svojih potreb, da ne bi povzročila konflikta, slabe volje ali zamere, je terjalo svoj davek. V notranjosti so sprva potihoma, nato glasneje in glasneje odzvanjali sovraštvo, jeza, neštete zamere, ki so ustvarjali gromozanski pritisk in občutek nemoči in brezupa. Ujeta sem ostajala sama s svojimi strahovi in sramoto in za nobeno ceno tega nisem mogla deliti z ljudmi okoli sebe. Nisem se zmogla odpreti in nekomu zaupati. Zaupala nisem niti sebi, kaj šele drugim, da bi lahko mojo bolečino resnično sprejeli brez obsojanja. Nisem znala poiskati in prositi za pomoč, ker sem verjela, da si je ne zaslužim in da moram svoje težave znati rešiti sama.

Hrana je zato postala učinkovito orodje za tolažbo, zapolnitev praznine, za pomiritev in za nudenje občutka topline in bližine. Hrana ne obsoja. Daje občutek polnosti, ugodja, zadovoljitve, potešitve, omame. A žal zgolj za nekaj časa. Samo za kratek čas lahko omamiš svoje telo do te mere, da pozabiš na praznino, na zlaganost svojega bivanja, na pretvarjanje in izpolnjevanje tujih zahtev. Samo za trenutek lahko omamiš svoje občutke nemoči, obupa, žalosti, besa. Samo za trenutek lahko omamiš občutek, da nikoli nisi dovolj, da nikoli nič ne narediš dovolj dobro, da si in boš ostala neuspešna in nekoristna.

Seveda se je redno oglašal nek pritajen glas s sporočilom, da ne morem celo življenje hrane izkoriščati za to, da se mi ne bi bilo treba soočiti s svojo temo. Ne morem vsega svojega življenja preživeti v vlogi žrtve, ki svoje trpljenje skriva za hrano. Ne morem živeti tako, da cele dneve razmišljam samo o tem, kaj bom jedla, kdaj bom jedla, koliko bom jedla. Hrepenela sem po tem, da bi lahko imela s hrano zdrav in sproščen odnos. Želela sem si, da bi bila sposobna hrano jemati kot vir energije za življenje, ne kot drogo, s katero omrtvim svojo bolečino in občutek nesposobnosti ustreči pričakovanjem.

Z odvisnostjo od hrane predvsem v obliki prenajedanja, kratek čas tudi bulimije, sem se borila nekje od dvanajstega leta, ko sem nekega dne stala pred ogledalom in se zagledala v trebuh, ki je štrlel čez pas hlač. Zajela sem sapo, stisnila trebuh navznoter proti hrbtenici in podoba v ogledalu je bila malo bolj všečna. Od tistega dne naprej je bil moj fokus usmerjen v nadzor svojega trebuha, ki je moral biti stisnjen, dihanje pa je zato postalo plitko, nesproščeno. Tudi moje življenje je postajalo vedno manj sproščeno, začel se je strog nadzor nad hrano in prezir do svojega telesa. Sledenje najrazličnejšim dietam. Obsedeno ločevanje med zdravo in nezdravo hrano, dobrimi in slabimi maščobami in ogljikovimi hidrati. Strogo omejevanje količine zaužite hrane in duhamorno štetje kalorij, ko tehtnica ni pokazala zaželenega rezultata. Obdobja prenajedanja in sledeče stradanje. Neomejeno basanje s hrano, običajno pred televizijo, in nikoli potešena lakota.

Takrat se mi še sanjalo ni, da to sploh ni lakota, ampak da s prenajedanjem samo zakrivam in polnim čustveno bolečino, ki je nisem znala drugače izraziti, rešiti. Vmes se je pojavilo tudi obdobje bulimije, ki se je končalo, ko sem prekinila takratno zaposlitev. Bilo je sicer še nekaj ponovitev, a moj prevladujoč način zlorabe hrane za obvladovanje svojih čustev je bil vsekakor kompulzivno prenajedanje. To je bil zame najbolj primeren način, ki ni zbujal prevelike pozornosti, saj je splošno sprejet v družbi, zlasti ob praznikih in drugih praznovanjih. In nikoli si nisem želela pozornosti. Moje življenjsko vodilo je namreč bilo: ostani majna, ostani tiha, ostani v ozadju, ubogaj, bodi dobra in pridna, ne bodi nikomur v breme in ne vsiljuj drugim svojih mnenj.

Pred dvema letoma se je zgodil prvi preobrat, ko se je začelo nekaj premikati v novo, nepoznano smer. Začela sem iskati odgovore, zakaj se moje življenje občuti tako neprijetno, prazno, tuje. V življenju sem sprejela prvo odločitev, ki je bila v nasprotju s splošnimi normami in tradicijo. Postala sem veganka in izbira veganskega načina življenja je bila do zdaj moja najboljša odločitev, ki sem jo zavestno sprejela, za živali, za planet in za sebe.

In čeprav sem popolnoma prepričana v veganski način življenja in ga tudi po svojih najboljših močeh prakticiram v vsakodnevnem življenju, se s tem ni končalo tudi moje prenajedanje. Obstajajo namreč veganske različice skoraj vsake jedi, s katero sem se prenažirala kot vsejedka. In brez težav lahko najdeš vegansko hrano, ki je obilno založena s sladkorjem, maščobo, soljo, belo moko, sestavinami pač, ki zelo učinkovito pretentajo telo, tako da omamijo in zakrijejo najbolj boleče čustvene rane.

Zato sem iskala dalje in se trudila razumeti sebe in svet. Želela sem iz svojega življenja napraviti nekaj, na kar bi lahko bila ponosna in s tem ne bi povzročala preveč škode. A pogosto sem se znašla v situaciji, ko so moji poskusi biti do okolja prijaznejša ostali spregledani, čudaški, nepomembni. Kot da si nekaj izmišljujem, da želim biti drugačna, da želim nekaj spremeniti, kar se ne da spremeniti, ker se tako dela že sto in sto let. In kljub vse pogostejšim opozorilom o pomenu zmanjševanja škodljivih človekovih vplivov na planet in vedno očitnejšim dokazom, ki jih ponuja narava, še vedno živimo v svojih omejenih balonih, v katerih se nam zdi, da smo zaščiteni in varni. Medtem ko vsak poskuša preživeti v svojem malem, ozkem svetu, ne da bi videl večjo sliko, svet, kot ga poznamo, tone v propad.

Nisem se mogla več nekritično oprijemati tradicij, ki so že zdavnaj zastarele in ne koristijo več za kaj drugega kot za ohranjanje neke idealizirane podobe ljubeče družinske idile in povezanosti. Obilno praznično prenajedanje, ki temelji na jedeh, nasičenih z živalskimi sestavinami, je še vedno nedotakljiv obred. Brezmejna ponudba prehranskih izdelkov v vseh možnih oblikah, burgermanije in kuharski šovi so prisotni povsod. Hrana je postala nova vera. Pa ne zato, da bi nas nasitila in telesu zagotovila potrebna hranila za izvajanje osnovnih življenjskih funkcij, ampak zato, da bi nas zabavala, nam ponudila občutek sprejetosti, tolažbe, ljubezni in potrditve. Da bi nam masten hamburger ponudil toplino in sproščenost, ki je drugače v življenju ne najdemo. Da bi nas tradicionalno kosilo z govejo juho popeljajo nazaj v otroštvo, ko naj bi čutili pristno mamino ljubezen in razumevanje. Dobra stran prenažiranja je vsaj občutek malo po jedi, ko je želodec prepoln, žile nasičene z maščobo in možgani osiromašeni s kisikom, da ne moreš razmišljati o prikritih strahovih, zevajoči praznini in splošni naveličanosti z življenjem. Ko se vse skupaj poleže, se začne enaka zgodba na novo.

A nastopi trenutek, ko nobena količina hrane več ne more pregnati bolečine, zakriti pravih vzrokov za žalost, tesnobo, nezadovoljstvo in čustveno pomanjkanje. Ne moreš več skriti strahu, nerazložljivega občutka pomanjkanja, zavrženosti, nerazumevanja.

Strašljivo je priznati svoje napake in zanikanja, se soočiti z lažmi in začeti s hrano hraniti samo tisto resnično lakoto, da preživiš. Za zadovoljevanje svojih čustvenih potreb pa moraš najti nadomestek. Z iskanjem medsebojne povezanosti, sprejemanja in razumevanja. Z iskanjem svojega individualnega smisla v življenju. Z integriranjem namesto izločevanjem vsega drugačnega in neprijetnega. Z dialogom in ne z novimi pravili, omejitvami, sodbami in pogoji. S postopnim in sočutnim zdravljenjem globokih čustvenih ran.

Štejejo dejanja. Šteje čas, ki ga zavestno preživiš s svojo bolečino, s svojim strahom, s svojo tesnobo in depresijo. S svojo žalostjo in osamljenostjo. S svojimi občutki manjvrednosti in nemoči. Moraš sedeti s svojo jezo in zamerami. Izkazati si moraš vsaj toliko naklonjenosti, da si nameniš čas samo zase, da se pogledaš v ogledalo in si iskreno priznaš, kje si lažeš, kje se pretvarjaš, kje se skrivaš, kje se zanikaš. Pride čas, ko nimaš več druge izbire, kot da se razgališ, začneš raziskovati svojo ranljivost in si priznaš svojo resnico. Samo tako se lahko naučiš sprejeti svoja neprijetna čustva in nezaceljene rane ter jih začneš zdraviti. S svojo prisotnostjo, ne s pomočjo hrane. In hrana lahko znova postane to, kar v svojem bistvu je, gorivo za življenje.

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...