Julian La Erosius

Odpusti si popolnoma vse – svoboda iskrenega veselja

30. januar 2019    899 ogledov

Danes sem prišel do konca. Sedaj se zgodba v celoti zaključi. Verjetno ne ravno v enem dnevu, a zelo hitro in odločno. Videl sem svoje demone, videl sem svoje strahove, bolečine, emocionalne rane, osamljenost, izgubljenost, obup, seksualno izprijenost, trud – malega obupanega utrujenega človeka, da bi uredil eksistenco. A vse zapisano je zgolj boj z mlini na veter. Razsvetljenje je onkraj. Onkraj uma in človeškega razreševanja situacij in zadev. Ljubezen do sebe leži v stiku z Mojstrom v sebi. Vedno je tu, le zavestni nismo. Sedaj se odpira nov dan.

Si lahko dovoliš sprejeti vse dele sebe?

Odpustiti sebi vse zveni na prvi pogled enostavno, in v resnici tudi je, a praksa s tem je vse prej kot le rožnata na trenutke. Človeški del in aspekti se upirajo spremembi, saj so bili vzgojeni, skreirani in ustvarjeni, da nam služijo na načine, ki so povezani s staro energijo in mentalnim delovanjem. Oziroma se je to zgodilo spontano skozi izkušanje univerzuma in Zemlje.

Odpustiti si vse, ne le v glavi, marveč v srcu, občutkih, z vsem, kar si, je največja svoboda, kar jo obstaja. Je razsvetljeno stanje, je ekstaza, je katarza.

Očitanje samemu sebi in krivda do sebe predstavljata namreč povsem nasprotni pol ljubezni do sebe oz. sočutju do sebe, ki sta temeljni kamen v vstopu v celostno sprejemanje sebe, integracijo vseh aspektov, realizacijo razsvetljenja.

Si lahko dovoliš sprejeti vse, dele, ki so obupani, bojeviti, razjokani, osamljeni, besni, zapuščeni – iskalci pozornosti in potrditve, energije iz ostalih virov. Vse to so aspekti, ranjeni aspekti, ki si zares želijo integracije.

Le pokazati jim je treba, da sedaj stoji v vsem svojem sijaju tukaj kapitan, JAZ SEM prisotnost, Zavest, ki jih sprejema brez sodbe, saj ve, da so služili najlepšemu namenu raziskovanja in odkrivanja samega sebe.

Sedaj se vse zaključi. Z izbiro, z zavestno izbiro, ki se zgodi sama od sebe, ko si pripravljen sprejeti vse, kar si, si ogledaš dele sebe, ki si jih odrival milijone let, rane in neravnovesja, ki so v obstoju še iz časa izpred kreacije Zemlje, iz vesolja, lahko rečemo. Krivde, očitanje, na izredno subtilnih nivojih, sedaj privrejo na dan, kot velik vrelec brez oklevanja izbruhne iz Zemlje, tako sočutje in ljubezen duše, vztraja pri dejstvu oziroma viziji, da si odpustiš vse. Ne glede na to, kar si kadarkoli storil, ne glede na 'resnost' dejanj s človeške perspektive.

Svet ni bil nikoli zgrajen za to, da bi tvoril smisel

Svet ni bil nikoli zgrajen za to, da bi tvoril smisel, svet je bil zgrajen za izkušnjo spoznanja sebe, in seveda je za sabo potegnilo marsikatere zlorabe, boje in emocije, ki so bile del izkušanja, iluzije.

Ko si odločen, da zaključiš z vsemi igrami, ki so na trenutke, iskreno rečeno, lahko nadvse zabavne, a vsaka omejena zabava se enkrat izpoje, in zame se vsekakor je, se vse usmeri v direkcijo sprostitve vsega zablokiranega. Energije iščejo resolucijo in jo tudi najdejo, slej ko prej, tako ali drugače, saj ni bil nikoli njihov namen za vedno ostati v limitiranem stanju. So služile in energije vedno dobesedno služijo Zavesti.

Vzorci so subtilni, demoni so strašljivi oziroma predstavljajo iluzijo strašnosti, in vse to je sedaj na zadnji točki procesa razsvetljenja osvetljeno v luči. Luč Zavesti osveti vse temne kotičke, ki si jih kadarkoli skril, potlačil – nisi jim želel pogledati oči. To so tisti deli sebe, ki se jih sramujemo. V samem sebi, in vse se velikokrat zrcali nato tudi v svetu okoli.

Ni lahko, videti svoj gnus do sebe, opazovati emocije, ki krvavo iščejo potrditev v drugem ...

Ni lahko, videti svoj gnus do sebe, opazovati emocije, ki krvavo iščejo potrditev v drugem, gledati dele sebe, ki se skrivajo in jih je strah zažareti v vsej svoji luči, saj se jim zdi komfortna cona bolj ustrezna in udobna.

Sebe skrivajo in s tem nadaljujejo igro malega limitiranega človeka. Vsega tega je konec. Sočutje in ljubezen duše bo osvetlilo vse pretvarjanje s samim sabo, skrivanje, krivdo in tako dalje. Brez usmiljenja. Saj resnično sočutje leži ravno v tem, da se sprejmemo z vsem, kar smo, z vsemi 'podlimi, gnilimi in nizkotnimi energijami', ki smo jih vzeli za svoje.

In seveda smo si očitali omenjene dele sebe, hoteli smo jih pokopati milijone kilometrov pod zemljo, a ne gre. Lahko smo jih skrili za nekaj časa, a vedno so bili na različne načine prisotni. In ko si že mislil, da bi sedaj lahko vendarle zgradil čudovit ljubeč odnos z drugo osebo, so na plano subtilno planili aspekti/deli, ki tega niso videli tako. In puf, zgodbe je bilo spet konec. Nato žalost, jeza, obup. In znova in znova in znova. Energijski vzorci pod vsem, kar običajno ljudje zaznavajo, so izredno temeljiti in delujejo tako, kot so bili zgrajeni – z omejene perspektive, ki je bila del igre. Enako z obiljem. Ko si se že veselil, da bo končno v tvoje življenje pritekel denar in ostalo obilje na simpatičen način in bo tako ostalo, bum! In spet si na nuli. In znova in znova in znova.

Človeški del je omejen, in popoln je takšen, kot je

Vse je OK. A nikdar ne bo mogel ustvariti božanske eksistence brez omejitev, svobode, polne iskrenega veselja. To je domena JAZ Sem prisotnosti, Mojstra v nas, Zavesti, katerikoli izraz pač želimo uporabiti. Skrivnost, ki to seveda ni, leži v tem, da sprejmemo človeka z vsemi njegovimi aspekti, točno takega kot je, in s tem vso krivdo, ki je naložena v njem. Da, tu se iskri svoboda. Popolnoma odpustitev sebi, z občutki, iskrenostjo, strastjo. Brez nadaljnjega – brez kompromisov.

Nikdar nisi storil ničesar narobe.

Ne na telesni ravni, ne na emocionalni, ne na umski in ne na spiritualni. Nikjer.

Vse je bila le izkušnja. In sedaj se z vso modrostjo spojiš s svojim Mojstrom v sebi. Človeški aspekt je sprejet tak, kot je, IN obenem je JAZ SEM prisotnost skozi Mojstra prisotna skupaj s človeškim delom. Sedaj zasije pravljica. V plesu božanskega in človeškega, kjer ni sodbe, kjer se sprejemanje, ljubezen in brezpogojno sočutje iskrijo skozi vsakdan, tam se odkrije utelešeno razsvetljenje. Lepota, ki smo jo sanjali mnogo let in jo integriramo na Zemlji sedaj.

Boli ko prasica, zanalašč uporabljam tak izraz, ker prasici – energijsko, se lahko reče le prasica, in zakaj bi olepševali in se spet pretvarjali, če je pač tako, kot je. Emocije niso bile zgrajene zato, da bi nam vzbujale božanske občutke, sicer skušajo ravno to delati, a je vse skupaj le patetična imitacija avtentičnih zavestnih občutkov. Tistih onkraj sodbe, uma, ki samo SO. Kot sem zapisal nekajkrat, v občutenju sveta brez sodbe leži kraljestvo veselja in svobode. Le čutiti in biti, le tako SI in letiš onkraj.

Soočil sem se z demonom gnusa v sebi

Tega bom posebej izpostavil. Gnusa do sebe, da sploh sem, da obstajam in da si karkoli zaslužim. Krivda, aspekt, ki je sebe videl kot povsem nezaželenega, grdega, ostudnega, iznakaženega, odrinjenega in na neki ravni je ves čas iskal ljubezen in potrditev drugih. Saj si je želel biti ljubljen in sprejet, dobil pa je vedno povsem obratno situacijo. Tisto, ki jo je s svojo energijo oddajal in privlačil. Energijo odrivanja, sodbe, gnusa, ostudnosti, gnilobe, izprijene seksualnosti. Krivda v sebi, da sploh si. Da obstajaš. Da si odveč. Da si ne zaslužiš ljubezni. Da se moraš ves čas dokazovati in ustrezati drugim. Strah, rane, neravnovesja. Noro. Le pogumni sploh upamo o tem spregovoriti, saj aspekt se skriva in vzbuja emocije sramu in strahu, pred tem da bi bil izražen in razkrinkan. Saj je bil prizadet in ranjen znova in znova. In spet znova.

Jaz sem mu danes iskreno pogledal v oči, izpustil še isti večer nekaj grozljivih, nečloveških krikov, obupa, gnusa, utrujenosti itd. Trud je dosegel svoj zaključek, trud ustrezanja in dokazovanja drugim, na izredno subtilnih nivojih. Vse opisovane energije poleg tega sploh niso moja last, so del kolektivne zavesti, kolektivne krivde, vsega zapisanega in naloženega v DNA in tako dalje.

Spustil sem, se predal in obupal.

Nikoli se ne bom mogel skozi ta 'subtilni' aspekt 'razjebanosti' osrečiti, ne gre, enostavno ni možno. Gre le za to, da z vso ljubeznijo in sočutjem vdihnem njega celega in ga brez sodbe sprejmem. Si odpustim, da sem kadarkoli sploh izkusil, kar sem izkusil, in se podal v izkušnjo človeške inkarnacije. Kjer se je zgodilo, kar se je zgodilo. S tem se osvobodim, integriram aspekt in lahko zaživim spet svobodno. V celoti, zares, brez laži in omejitev.

Božansko in razsvetljeno. Seveda ima opisovani aspekt gnusa in nesprejemanja sebe ogromno sebi podobnih, a s sprejetjem le-tega se vsi ostali kot po tekočem traku integrirajo precej lahkotno prav tako. Odprli smo vrata pekla, da smo ugledali vrata nebes. In sedaj angeli igrajo najlepšo pesem svobodne kreacije. Ironično in zabavno, opisovani razsvetljeni angeli smo mi vsi.

Enak proces je z vsemi ostalimi deli/aspekti, ki se predstavijo in vstopijo v integracijo. Ljubezen in sočutje duše bosta osvetlila vse, neprizanesljivo odpuščanje, z najlepšim božanskim smislom. Saj smo ga izbrali sami, da smo vendarle v celoti lahko svobodni.

Vse je bilo izredno naporno, a obenem neopisljiva osvoboditev

Besede niso dovolj, da bi opisale olajšanje v prsih, srcu in celem telesu, ki ga čutim sedaj. Lahko je lažje, brez upiranja in le z zaupanjem iskrivemu božanskemu delu, Mojstru v sebi. Saj ve, da se vse odvija za potencial svobode, polne veselja. Brez limitov in brez meja.

Stare rane se zacelijo, narava spet zacveti in svet zgleda sončen in magičen. Lažje je, brez krivde obstoja. Saj SI – le SI, ki SI in OBSTAJAŠ. Vedno in večno.

Dovoli si biti onkraj

In se zavedaj, da obstajaš v veliko dimenzijah. Izrazov tebe, tvoje JAZ SEM prisotnosti je neomejeno, nešteto. Vsa lepota procesa razsvetljenja leži v umetnosti dovoljevanja, dopuščanja. Odstranjeno in 'spucano' bo vse, kar ni v skladu z razsvetljeno naravo in največjim veseljem, svobodo – zate!

Brez strahu sedaj zapišem, da ni nikogar in ničesar, kar bi te lahko zasužnjilo ali ujelo. Le sam sebe lahko zaciklaš v vzorce, ustrezanja, krivde itd. In seveda smo to storili. Vsak po svoje. Sedaj se vse staro integrira s pomočjo ljubezni in sočutja JAZ SEM, duše. Le dovoli, le dovoli, le dovoli.

Ljubim se lahko le v celoti, ljubim svet v celoti in vsak dan ljubim oz. sprejemam boleče ranjene dele lažje in odprto. Bolj in bolj in bolj.

Novo življenje, oblito z najlepšimi mavričnimi barvami svobode in iskrivega veselja! Radosti. Sedaj vstopam v nov dan celostnega zavestnega delovanja. Um je svoje oddelal. In vse je OK, tako kot je. Brez sodbe, krivde.

Svoboda, oblita z iskrivim veseljem! Le to.

JAZ SEM, KI SEM & OBSTAJAM ONKRAJ

P. S.: Svoboda, veselje, nov dan – le dovoli in se zgodijo. Vse je stvar perspektive. Dovoli si vse in vse se bo zgodilo. Stare zgodbe odidejo, ko dovoliš. Enostavno, preprosto, zabavno. Veselim se vsakega grižljaja razsvetljene torte ... si boš privoščil en kos? Saj ga rade volje delim s seboj in s teboj. Le SEM. In sijeva v svoji presenci, v zavestni eksistenci. 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...