Teja Kraner

Pusti živeti!

piše: Teja Kraner
3. april 2017    4181 ogledov

Ko se zgodi smrt, veliko ljudi v naglici prihiti do svojcev, izrekajo sožalje, pomagajo pri opravilih in obljubljajo večno pomoč. Ampak ti, ki si doživel izgubo, ti, ki prejemaš stiske rok, objeme in prijazne besede ljudi, v sebi hrepeniš le po tem, da bi ljudje že enkrat pozabili na svoje 'pametne' nasvete, se v miru usedli k tebi, ti prisluhnili in vprašali: Kaj doživljaš ob smrti svojega ljubljenega? In da bi to ponovili še drugič, desetič in stotič. In ne samo v dnevih okoli pogreba, ko se 'spodobi', da si vzamemo čas in obiščemo svojce pokojnika.

Veliko ljudi se sploh ne zaveda, da šele po letu, dveh … človek, ki je doživel izgubo, začne dojemati realno sliko, ki se je zgodila ob smrti bližnjega. Da smrt bližnjega povzroči tako močan šok, da je potrebno najmanj eno leto, da ta šok povsem popusti. Da človek potrebuje okoli leto dni, da sploh lahko začne resnično žalovati za pokojnikom. Da je smrt bližnjega lahko tako močna travma za posameznika, da si nikoli več ne opomore od nje. Da se veliko ljudi zaradi tempa življenja, ki si ga sami ustvarjajo, nikoli zares ne sooči z izgubo bližnjega in odžaluje. Da potlačena bolečina in čustva, ki jim nismo dali možnosti, da se izrazijo, ne da bi se sploh zavedali, vplivajo na našo psiho in se odražajo na vseh področjih našega življenja. In najbolje, kar lahko naredimo za človeka, ki je doživel smrt bližnjega, je, da prisluhnemo njegovi zgodbi.

Že pred veliko leti sem nekega sončnega dne hodila po Koroški cesti v Mariboru. Že od daleč sem videla, kako pri avtobusni postaji stoji starejši moški v umazanih oblačilih, pouriniran po hlačah in pijan. Mimo njega je hodilo ogromno ljudi in vsi so se ga v velikem loku izogibali. Srce me je zabolelo, ko sem videla, kako vsak v svoji naglici hiti mimo in se ga na daleč izogiba. Vsi so videli le smrdljivega, umazanega klošarja, ki jim je prekrižal pot v njihovem prenatrpanem urniku. Po obrazih sodeč sem videla, da v njem nihče ni videl človeka, vrednega spoštovanja. Ljudje so s sodbami na obrazu hodili mimo njega, vendar jaz sem začutila spoštovanje in občudovanje do tega človeka. Usulo se mi je nešteto misli in vprašanj … Kaj pa, če je imel samo slab dan? Kaj pa, če je izgubil nekoga, ki ga je imel zelo rad? Kaj pa, če nikoli ni imel koga, ki bi mu pokazal in dal ljubezen? Kaj pa, če je bil nekoč uspešen in je doživel veliko tragedijo, ki ga je povsem zlomila? Kaj pa, če nikoli ni imel koga, ki bi verjel vanj in prisluhnil njegovi zgodbi? Pomislila sem, kaj pa, če bi bil to moj oče, ali bi bila zaradi tega tudi jaz manjvredna? Ali si zaradi tega, kakšen je in kako ga označujejo drugi, ne bi zaslužil mojega spoštovanja? Bil je samo človek, v mojih očeh nič boljši in nič slabši od mene.

Še danes ne vem, kdo je bil, vendar je v meni nekaj premaknil. Tudi sama sem takrat nisem ustavila, vendar ga do danes nisem pozabila.

V težkih trenutkih življenja, ko ti srce krvavi in življenje razpada na milijone koščkov, nihče ne potrebuje 'pametnih' nasvetov in sodb, temveč le nekoga, ki bo ob tebi, te prijel za roko in rekel: »Lahko padeš!« Nekoga, ki te ne bo poskušal zaščititi pred tvojo bolečino, temveč te bo spodbujal, da jo izraziš. Nekoga, ki bo prisluhnil tvoji zgodbi in jo zapisal. Nekoga, ki bo brisal tvoje solze in se smejal skupaj s tabo. Nekoga, ki bo iskren do tebe. Nekoga, ki ga ne bo strah tvojih močnih čustev in turbulenc. Nekoga, ki bo razumel, da potrebuješ čas zase. Nekoga, ki bo vedel, da če ne sprejmeš teme, ne moreš sprejeti svetlobe. Nekoga, ki ti bo pustil izkušati vzpone in padce, bolečino in radost. Nekoga, ki ti bo pustil živeti!

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...