živa

Razmišljanje po Oshu: Dva tipa uma

piše: živa
7. marec 2017    2480 ogledov

Osho v knjigi Ljubezen, svoboda, samost opisuje dva tipa uma, ki naj bi vladala svetu. Razdelitev je vsekakor resnična in med ljudmi je vidna prisotnost obeh načinov razmišljanja. Osho oba tipa uma opredeljuje kot enakovredna, vendar povsem nasprotna in predlaga njuno spojitev, ki bo človeku prinesla harmonično bivanje in razširila naše dojemanje sveta in življenja.

Grški um je obseden z znanjem in tudi njihov slogan se glasi »Spoznaj samega sebe«

Grški um si želi življenje in človeka razumeti in razumevanje samega sebe povezuje z znanjem, ne s čutenjem. Grki so razvili največje izročilo filozofov, mislecev in logikov, ki še danes predstavljajo temelje zahodnega načina razmišljanja. Iz grške strasti do vedenja, do razumevanja, do znanja, se je razvila vsa znanost, na kateri je danes osnovan celoten razvoj modernega sveta.

Osho pravi, da je moderna znanost stranski produkt grškega uma.

Pri čem nam pomaga grški um in zakaj ga je dobro razvijati?

Logično, neosebno razmišljanje vodi do spoznavanja materije, do spoznavanja vsega vidnega in otipljivega. To je vsekakor zaželeno, saj živimo v materialnem svetu. Brez znanosti ne bi nikoli tako dobro poznali svojih teles in celotnega ustroja življenja na Zemlji.

Grški um nas torej vodi k spoznavanju zunanjega in to je več kot uporabno. Vendar pa samo z logiko, znanjem in razumevanjem ne bomo nikoli spoznali notranjosti, ozadja vsega bivanja. Samo z miselnimi procesi ne moremo spoznati svojih čustev, ne moremo spoznati zavesti. Prav tako ne moremo z logičnim razmišljanjem spoznati ljubezni, saj se le ta vedno znova izmika razumevanju. Znanje in čutenje sta dve, sicer prepleteni komponenti vsakega človeka, vendar pa za njuno spoznanje potrebujemo dva različna pristopa.

Z znanstvenim pristopom, osnovanim na dejstvih in objektivnem opazovanju, bomo spoznali materialni del sveta, življenja, človeka. Vendar pa moramo za celostno razumevanje čudeža življenja sprejeti tudi drugo vrsto uma.

Hindujski um goji strast do biti

Jasno je že, da je hindujski um v nasprotju z grškim, zatorej ponuja povsem drugačno spoznanje, ki je plod popolnoma drugačnega pristopa. Hindujski um goji strast do biti, ne toliko do vedeti.

Njegov pristop do življenja ni osnovan z razmišljanjem, temveč s čutenjem, z odkrivanjem vsega kar je v meni. Hindujski um se želi potopiti v lasten obstoj, ga s tem okusiti in postati eno z njim, postati bit. Hindujski um predstavlja pot ljubezni, kajti vse kar čutimo in občutimo, lahko spoznamo le s tem, da to postanemo. Ne moremo spoznati ljubezni, če zgolj razmišljamo o njej, če jo zgolj opazujemo kot zunanji opazovalec. Ljubezni ne moremo spoznati znanstveno. Spoznamo jo lahko le, če se potopimo vanjo, če postanemo eno z njo.

Tukaj ne gre za nikakršno opazovanje, temveč za čutenje. Tukaj gre pravzaprav za stanje ne-uma, kajti um vedno analizira, naša bit pa je, bit čuti. Hindujski um temelji tudi na dejstvu, da smo ljudje subjekti, ne objekti. In kot subjekti ne moremo samih sebe nikoli opazovati objektivno, ker nismo zunaj sebe. Nekaj, kar je zunaj nas, recimo mizo ali ptice, lahko opazujemo objektivno, ker niso v nas. A le kako bomo sami sebe opazovali objektivno? Je to sploh mogoče?

Objektivno lahko opazujemo dele svojega telesa, a sebe kot človeka nikoli. Kajti nismo le meso in kri, smo še mnogo več. In ta mnogo več je subjektiven, je čustven, je zavest, je ljubezen, je večnost. Hindujski um je osnovan na stavku »Tatvamasi« ali »To si ti«. To si ti pomeni, da je to resničnost in ti si resničnost in med njima ni nobene razlike, ni ločenosti. To si ti in ti je to. Hindujski um se je pomikal vedno bližje lastni biti, zato je postal neznanstven. Znanost pa načeloma zavrača vsakršen neznanstveni pristop, zatorej danes govorimo o dokazih in vsem drugem, čemur ne verjamemo povsem, dokler za te stvari ni znanstvenih potrditev.

Stik dveh umov

Grški um se ukvarja z materijo, z zunanjim, z znanjem in z vedenjem. S tem vedno znova zaobide notranjost in nas, kot čuteča bitja pusti oropana ljubezni. Hindujski um je usmerjen le v notranji svet, ki je zelo bogat, vendar pa popolnoma zanemarja zunanji svet, kar nas kot bitja s telesi prikrajša za vse fizične izkušnje. Jasno je, da zgolj en pristop nikoli ne more v celoti zadovoljiti človeka.

Danes se svet tudi deli na Vzhod in Zahod, na »nerazvit« in »moderni« del sveta. A če podrobno pogledate, vidite, da obema nekaj manjka. Nam v modernem svetu manjka čuteče zavesti, Vzhodu manjka materialnega napredka.

Harmonijo predstavlja zgolj spoj obojega. Kako to doseči?

Kot vsaka stvar, se tudi tukaj vse začne pri posamezniku. Začne se pri meni, začne se pri tebi. Osho pravi, da čeprav se sliši še tako kontradiktorno, moramo usvojiti stanje uma in stanje brez uma. Pravi, da je pogovor stanje uma in meditacija stanje brez uma. Da je vsa analiza in objektiven pristop stanje uma, ko pa v meditaciji popolnoma izklopimo um in ga postavimo ob stran, smo v območju spoznanja, v območju prave zavesti, ki za občutenje ne potrebuje uma.

V svojem razmišljanju gre celo tako daleč, da um predstavi kot del telesa, kot pripomoček, ki nam služi. Recimo roki uporabljamo, ko ju potrebujemo. Kadar počivamo, z rokami nič ne počnemo. Postavimo ju ob stran in tam ostaneta neopaženi, dokler ju zopet ne potrebujemo. Zakaj ne storimo istega z umom? Um se pač ves čas oglaša in malo težje ga je sprejeti zgolj kot pripomoček, a vendarle to je. Um nam pomaga razmišljati in delovati večino dneva. A kadar počivamo, naj bo ob stran postavljen tudi um, saj nam v tistem trenutku ne služi več. V stanju meditacije in tihega stanja biti ne potrebujemo uma. Ne le, da ga ne potrebujemo, temveč nam je celo v napoto. Zgolj biti je podobno kot zgolj ljubiti. Veš, da si, veš, da je občutenje tam in to je vse. Nobene analize, nobenega razmišljanja. Samo si.

Torej lahko spoj obeh umov doseže vsakdo in si s tem omogoči bolj harmonično življenje?

Če pogledamo v svetovnem merilu, se težnja po spojitvi uma že izrisuje. Zahod spoznava, da ga gola znanost ne zadovoljuje in zato iščemo pravo spoznanje v meditaciji, molitvi, z vračanjem k svojim koreninam. Vedno več ljudi opaža, da samo medicina ne reši njihovih težav in išče rešitve drugje.

Po drugi strani pa Vzhod ugotavlja, da se lahko veliko nauči od nas. Prihajajo pa znanstveno znanje, po napredno tehnologijo in po nove ugotovitve, pridobljene s pomočjo objektivnega opazovanja. Vzhod ima čutenje, Zahod ima znanje. In samo stik, spoj obojega predstavlja celoto. Nobena skrajnost ne more nikoli zadovoljiti bitja, kot je človek. Preveč smo kompleksni, preveč celostni, da bi nas zadovoljila zgolj ena barva življenja. Zatorej je Oshov predlog o spoju zelo na mestu. V praksi naj bi bil spoj videti kot kombinacija razmišljanja in meditacije, ločeno eno od drugega.

Vir: http://www.giaziva.com/blog
Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...