Tina Ananda

Se tudi pri vas doma ne spoštujete?

piše: Tina Ananda
24. maj 2016    3482 ogledov

Na svojih individualnih seansah slišim in vidim marsikaj, zato vem, da vam še zdaleč ni lahko. In poleg ene najpogostejših vaših tem, ki se pojavljajo na seansah, ko bi radi odšli iz službe, ki jo sovražite, in začeli delati nekaj, kar vas veseli, pa sploh ne veste, kaj je to, je še ena najpogostejših vaših tem: nespoštovanje v lastnem domu (med vama s partnerjem, med vami in starši, z otroki ali v službi s sodelavci). Zato bom danes pisala o tem.

Ker se duša uči skozi kontrast, moramo najprej, če želimo vedeti, kaj spoštovanje je, pogledati, kaj spoštovanje NI. Spoštovanje ni, če si medsebojno jezikate in se napadate s starši ali partnerjem. Spoštovanje ni, če vas partner ali starš kritizira (neposredno ali podtalno), vam meče polena pod noge ali zmanjšuje vrednost vašega dela in truda. Spoštovanje ni, če partner ali starš ne upošteva vaših želja in potreb. Spoštovanje ni: sikanje, dretje, vsiljevanje mnenja, boj za premoč, odvzemanje svobode, kršenje vašega NE, prelom dogovorov brez ustrezne komunikacije, kršenje vaših osebnih meja,  ignoriranje, tiha maša, hladna vojna, nagajanje, izsiljevanje, čustveno manipuliranje, zmerljivke in dajanje imen živalskega kraljestva in še in še. Se kaj od tega dogaja vam in pri vas doma?

Ja, vem. To je res grozno. In naj povem, da to NI normalno v odnosih! In zato se z razlogom počutite žalostne, jezne in morda celo že obupavate nad vsem tem. Vedite, da ste doma v svojem otroštvu opazovali, kaj je 'normalno', in tisto čustveno realnost ste prenesli v svoje odraslo življenje – zato se vam zdaj film ponavlja.

In tukaj vam lahko 'duhovnost' škodi. Naj pojasnim. Duhovnost nas uči, da Ljubezen pozdravi vse. Zato si veliko vas, ki pridete k meni, želi, da bi se lahko nasmejali sarkastičnim in nesramnim pripombam svojega partnerja ali mame/očeta. No, ne gre tako! Ko poskušate biti prijazni, ker ste tako zelo duhovni, postajate PREDPRAŽNIK! Izgubljate moč, namesto da bi se postavili zase in prekinili to nakladanje in mentalno nasilje enkrat za vselej.

Če ste v taki situaciji, je treba narediti ravno obratno: dovoliti si izraziti jezo. Jeza JE vaša prijateljica, ker vas vibracijsko dvigne iz stanja žalosti, strahu, apatije, depresije in nemoči. Jeza je naše 'skrivno' orodje, vendar se je bojimo, ker so nam že od malega govorili, da se ne smemo jeziti. Da to ni sprejemljivo. Seveda so naši starši in vzgojitelji želeli 'pridnega' otroka, in ne čustveno zrelega. Če bi jih skrbela naša čustvena zrelost, bi nam pomagali izraziti jezo in bi nas v tem podpirali, kajti ko dovolimo čustvu prosto pot, ga telo s svojo naravno inteligenco samo predela in spusti. Tako pa smo morali svojo jezo pogoltniti. Kot bi morali pojesti lastno bruhanje …

Kaj je torej treba storiti? Povezati se morate s svojo jezo in jo začutiti v vsej polnosti. Lahko jezno zbruhate svoje misli na papir, lahko tolčete po blazinah na postelji, lahko kričite v sobi in si predstavljate dotično osebo pred seboj (v tem primeru poskrbite, da vas res nihče ne sliši!). Lahko se celo neposredno jezno soočite z osebo, ki vam vleče živce, in končno postavite meje. Te procese lahko naredite sami doma ali s pomočjo individualnih seans.

Ne sklepajte kompromisov in se NIKOLI, res NIKOLI ne zadovoljite z manj, kot čutite, da lahko imate, živite ali dosežete!

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...