Darja Gorjanc

Zakaj smo tolikokrat razočarani v odnosih?

23. julij 2017    425 ogledov

Odgovor je precej preprost: ker preveč pričakujemo od drugih in – roko na srce – premalo od sebe. Jaz sem tisti/-a, ki lahko nekaj spremenim, tega ne more storiti nihče drug namesto mene. Od kod to izvira: iz našega otroštva.

Oče in mama nista nič kriva, da ne bo pomote. Dala sta nam tisto, kar sta v tistem času vedela in znala. A vendar smo kot otroci sprejeli njune nezavedne navade in iz istega razloga določene stvari potlačili v nezavedno. V globinah tega morja zdaj (nekateri bolj, drugi pa malo manj) brskamo in iščemo manjkajoče koščke, dele svoje senčne strani, posebej v obdobjih, ko se planeti navidezno gibljejo nazaj (trenutno so to Merkur, Saturn in Pluton). Te dele (komplekse, vzorce obnašanja, ki niso v redu – kar pa nas vedno moti pri drugih) moramo potem, ko jih ozavestimo, tudi poskusiti vsaj delno spremeniti.

Zakaj tolikokrat iščemo pozornost pri drugem ali pa kupujemo nove in nove stvari, a še vedno nismo zadovoljni sami s seboj?

Gre za pomanjkanje naše kreativnosti. Iz takih ali drugačnih razlogov v mladosti nismo bili ustvarjalni. Ali nam ni bilo dovoljeno (da ne bi vsega popackali) ali pa nam starši preprosto tega niso znali pokazati, ker tega tudi sami niso imeli, ker tudi njih ni nihče naučil, kako biti ustvarjalen. Ali pa, ker mogoče to v tisti družini, kjer so bili vsi zelo izobraženi, ni bilo prostora za enega od otrok, ki je samo rad rezljal piščali in imel željo, da bi nekoč izdelal mizo.

Mogoče je tak otrok že pri prvem poskusu naletel na oviro, pa čeprav je bil to le napačno izrečen stavek bližnjih. Če človek tudi v odraslih letih ne začne izražati tega svojega nagnjenja, če ne začne uresničevati teh svojih globoko skritih želja, ga to bolj in bolj bremeni, pa se tega lahko sploh ne zaveda. Napetosti se še posebej stopnjujejo, ko planeti na nebu 'pritisnejo' na šibko točko, kar se rado zgodi ob mlaju ali polni luni, in potem se kaj rada zgodi projekcija kompleksa na partnerja ali nekoga v naši bližini, ki seveda s tem nima nič opraviti. In tudi nima čarobne paličice, ki bi rešila našo težavo. Če je razumna oseba, se bomo z njo lahko pogovorili in problem bo vsaj nekoliko omiljen.

Svoje kreativnosti, ki je tudi eden od pogojev, da bomo bolj zadovoljni sami s seboj, si ne moremo povrniti čez noč. To zahteva globlje raziskovanje svoje duše. Najprej moramo sploh ugotoviti, kaj je tisto, kar bi nas razveseljevalo, kaj leži globoko zakopano v naši duši, kar nas je že od nekdaj vleklo, a smo tolikokrat zamahnili z roko, češ, to ni zame, sem že prestar/-a, ali pa smo našli kak drug izgovor. Ko pa kljub vsemu hočemo le narediti prvi korak, se nam običajno vedno kaj zaplete. To oviro nam na pot postavi naš ego, na nezavedni ravni to prikličemo v svoje življenje.

A vendar je pomembno narediti prvi korak pa še naslednjega in naslednjega ... kljub oviram na poti. Uspeh nikoli ne pride čez noč in samo naša volja in samozaupanje nas bosta peljala po poti, ki je le naša. Kajti iz kreativnosti se rojeva naša notranja samozavest, raste kot drevo, ki bo tako močno, da ga tudi viharji ne bodo mogli več upogniti. In takrat tudi druge začnemo gledati v drugačni luči in s popolnoma drugimi občutki.

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...