Žalovanje in vrnitev v 'realni' svet
Teja Kraner

Žalovanje in vrnitev v 'realni' svet

piše: Teja Kraner
16. november 2017    915 ogledov

Spominjam se, kako sem se po nenadni smrti očeta, po tistem prvem šoku, ki sem ga doživela, vrnila nazaj v 'realni' svet. Takrat sem hodila na faks in prvi opravek, ki sem ga imela, je bil izpit. Dva tedna po očetovi smrti sem se povsem prepričana, da drugi razumejo, kaj doživljam, odpravila na izpit in doživela hladen tuš. Pribilo me je ob tla, ko so iz profesorjevih ust zletele besede: »Nič ne moreš, treba je iti naprej. Terenski dan, ki si ga izpustila, boš morala opraviti naslednjič, ker so tereni obvezni in ga težko opravičim.«

Šokirana sem obstala odprtih ust, ko me je dosegel njegov hladni poskus 'tolažbe'. Roko na srce, pričakovala sem, da bo izobražen človek, kot je, in na položaju, kot je, zmogel vsaj kanček človeškosti, vsaj kanček sočutja v tistih dveh besedah, ki jih je izrekel verjetno bolj zaradi dolžnosti in zadrege.

Verjamem, da je bil njegov namen dober in mi je želel samo najboljše, vendar me takrat ni prepričal, temveč povsem dotolkel. Bila sem žalostna, bila sem jezna, bila sem obupana, vrelo mi je z vseh koncev. Očitala sem mu nečloveškost, bolelo me je. Bolelo me je dejstvo, da sem bila otrok, ki je izgubil svojega starša, in od človeka na vodilnem mestu, od človeka, ki je imel moč delati dobro, dobim še poslednji udarec, kot da to, kar se mi je zgodilo, ni bilo dovolj. In tisti en teren, na katerem nisem bila zato, ker smo imeli pogreb, ni imel dovolj tehtnega razloga.

Pomislila sem, da bi bilo veliko lažje, če bi bila mrtva, takrat bi se vsaj delali, da jim je mar zame, ne pa da se počutim, kot da me življenje biča z vseh strani. In na to sem pomislila še velikokrat na svoji poti žalovanja.

To je bil samo eden izmed dogodkov, ki me je po eni strani močno prizadel, po drugi strani pa mi je dal gorivo, da spremnim tisto, kar potrebuje spremembo. Spoznala sem, da se ljudem niti sanja ne, kaj doživljam in kaj se z mano dogaja. Da se jim niti sanja ne, kaj je tisto, kar v takšnih časih resnično potrebujem in kako bi mi lahko samo ena iskrena beseda olajšala življenje. Spoznala sem, da ljudje sploh ne razumejo tistih, ki izgubijo bližnjega, da k njim sploh ne znajo pristopiti, raje se jih izognejo.

Razočarana sem spoznala, da zunaj mene ni nikogar, ki bi mi po izgubi znal olajšati pot. Da ni nikogar, ki bi me poslušal, ki bi me razumel, da ni nikogar,  ki bi mi zares dal odgovore, ki sem jih potrebovala. Edini zaveznik, ki sem ga v tistih težkih časih imela, je bila knjiga Jamesa Van Praggha Zdravljenje žalosti in z njo v roki sem se podala na pot svojega žalovanja. Ni bilo lahko, a v sebi sem imela upanje, da mi bo uspelo, da bo nekoč boljše. Učila sem se iz svojih napak in stvar, ki se mi je najbolj usedla v srce, je  dejstvo, da človek ob izgubi ljubljenega potrebuje nekoga, ki je priča njegovi zgodbi. Nekoga, ki mu resnično prisluhne, ki ga ne obsoja, temveč je sočutna priča njegovi zgodbi, njegovi bolečini.

Večina ljudi nikoli zares ne preboli odhoda svojega bližnjega in ta odstotek se giblje krepko proti 100 odstotkom. Velika večina ljudi odhod bližnjega potlači globoko vase, saj ima občutek, da jih nihče ne posluša, da jih nihče ne razume in da so breme ljudem, ki imajo 'srečno' življenje. Tako se številni najdejo sami s svojo bolečino, s katero ne vedo, kaj storiti. A recept, kako ozdravimo svojo bolečino ob izgubi bližnjega, je prav v tem, da svojo zgodbo delimo. Da jo povemo enkrat, dvakrat, stokrat, saj vsakič znova spoznavamo nov vidik našega dojemanja življenja, vsakič znova spoznavamo ranjene delčke sebe in jih sestavljamo v celoto.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji