ZGODBA
Moj spomin na stik s keramiko sega daleč v otroštvo.
Spominjam se, da smo živeli v veliki hiši in veliko časa sem preživela v zgornjem nadstropju. Ker je bila mama gostinka smo imeli doma ogromno različnih krožnikov in keramike. To je bila moja najljubša igračka. Prenašala in prelagala sem jih sem in tja po celem nadstropju. Skratka, čist sem padla not in nihče ni vedel za mojo igro. Nek dan, ko se je bližala ura prihoda staršev, sem pospravljala stvari na svoje mesto,mi je vse skupaj nekako padlo iz rok in ufffff, kako je zgrmelo in zaropotalo po bajti. Prestrašena in začudena sem prijemala, občudovala in obračala te zlomljene koščke stekla in keramike a hkrati mi je po glavi rojilo: »kaj bo rekla mama«.
Ne spomnim se točno ali sem stvari še sama razbijala, ampak teh razbitin je bilo res ogromno. Odločila sem se, da nikomur doma ne povem o pripetljaju. Povedala pa sem prijateljici in jo prosila, da mi pomaga razbitine odnesti v bližnji gozd. Kar nekaj časa sva to odnašali tja, saj sva zaradi teže keramike morali paziti tudi, da naju ne ujamejo. Iz razbitin sva v gozdu naslednje dni iskali steklene koščke in delali »spominke« v gozdu.. a to je že druga zgodba.
Prvo mozaično mizo sem spontano naredila pred približno 15 leti. Takrat me je keramika zasvojila in lotevam se vedno novih in bolj zahtevnih projektov. Keramiko poskušam umestiti kamorkoli.
Keramika mi pomeni način življenja, sprostitev, relaksacija in velik užitek ko je nekaj končano in je izdelek pred mano.
inspiracije