Tako kot se dan preobrazi v Noč, se svetloba Pozitivnega, po naši že vsem znani kompleksni naravi, preobrazi v Bol. Sprašujemo se, čemu pozitivizem po Pozitivnosti, ko pa nam posledično, zaradi nas seveda,Vesolje preko oddajnika Um, iz vseh znanih in manj znanih smeri, pritiska na Živce. Tetki Znanje in Modrost iz prastare starešine, ki svoje korenine vejeta daleč nazaj, nas opozarjata in nas nagovarjata, da je misel obarvana v tople, mehke in pozitivne barve, misel, ki privablja v naše življenje Toplino, Mehkobo in Pozitivno.
Da to drži, se boste zagotovo strinjali tudi Vi. Čeravno tu in tam temu ni ravno tako, saj nas stric Nargavček okupiral preko meja doline Normale, da bi sploh lahko pomislili na besedo, saj veste, tisto na P. Pozitivno, seveda! A ker je stric Nargavček prepogosto prekomerno vztrajen, se mu tako na njegovi veselici pridružijo še deda Strah, babi Obup, teta Žalost, ata Jeza, mama Nestrpnost ter dvojčka Obup in Razočaranje. Kaj hitro se novica o Žalodrami razširi čez drn in strn, se ustavi pred vsako oviro, na kateri mala vreča bolh Sram z veseljem pusti svoj melodramatičen vtis. In ko se tako potikamo po vasi in se spotaknemo ob vsak kamen Zavisti in Privoščjivosti, se vest Zavest odloči in vklopi svoj predragi oddajnik Um. Kakšno žalostno veselje nastopi šele sedaj! Tako se počasi zavemo, da vandramo po ulicah Zakotnega mesta svoje Podzavesti in se venomer obračamo proti svetlobi. Svetlobi, novega Krasnega dne, a gostitelj Um nas še ni pripravljen spustiti iz zabave. Še prekmalu je in nas tako s svojimi prezvitimi besedami zvabi še globlje v gručo vseh družabnikov in somišljenikov Bolnikov. Na trenutke se nam zdi in zavemo se, da smo povsem zašli iz Poti. Redki, a nadvse pomembni trenutki zavedanja, da smo zapustili svojo lastno Esenco, nam pripomorejo, da odpremo varovalo svojega Srca ter začutimo prijetnost in toplino, ki se bohoti iz ljubezni Svetlobe vsega Pozitivnega.
Zadihamo, se obrnemo in kar smo prej le čutili, se sedaj preseli v naše Srce in prepričani smo, da bomo tokrat to Vedenje čuvali kot punčico svojega očesa. Zagotovimo si, da se nikoli več ne bomo sprehajali po zatemnjenih ulicah mesta Žalosti, kaj šele Podzavesti. Kaj zagotovimo, še podpisali bi pakt, ki bi nam prepovedal sprehajanje svojega Srca po nezaželenem mestu. In tako se podamo nazaj in vijemo Pot k svoji Duši, se kobacamo preko trnov Bola, a vseskozi nas spodbuja Svetloba. Svetloba, ki jo odseva ogledalo Neskončnosti v nas in presvetli pretemno Temo. Sedaj nas čaka le še dolg samohod do kraja zločina in že lahko pričnemo z delom. Delom na sebi. Z veseljem pometemo svojo ŽaloDružino iz svojega notranjega doma, nato sledi obvezno čiščenje, pometanje in razkuževanje svojih misli Negative, odpuščanje samemu sebi, kaj kmalu se pojavi dan Praznine in Tišine, kasneje nas doleti še inštalacija Ljubezni in Samozavesti ter nazadnje polnjenje srca z energijo pozitivnega Mišljenja. Naše življenje lahko tako zopet zapluje po morju Vsemogočnega in Nepristranskega, ki nas vedno bolj in bolj vabi na širne obale, kjer nas notranje Sonce greje in nam daje Življenja.
… in tako se noč preobuje v čevlje Novega.
Nasmeh, Katja
inspiracije