V iskanju ravnovesja se pojavi vprašanje, koliko časa nameniti delu ter koliko ostalim področjem življenja ter kdaj prestopimo mejo deloholizma. Seveda je vse skupaj odvisno od tega, kakšne so naše vrednote in kaj nam je v življenju pomembno. Vendar, če se sedaj posvetimo posameznikom, ki jim je kariera visoko na lestvici vrednot, je običajno tako, da (nas) deloholike rado zanese. Seveda pridejo obdobja, ko se pojavi ekstrem in je potrebno delu posvetiti več časa, vendar v iskanju dolgoročnega ravnovesja lahko skušamo definirati, kje je smiselna meja.
Za definiranje meje je najlažje pogledati iz nasprotnega zornega kota in sicer, kdaj prestopamo mejo, oziroma koliko je minimalno časa, ki ga naj bi posvetili tudi drugim področjem. To mogoče zveni kanček grobo, vendar nobena »odvisnost« ni dolgoročno nič kaj prijetna za življenje. Vsak pa ima svojo »odvisnost« in skozi življenje se ji moramo naučiti postaviti meje. Na podlagi raziskav in izkušenj uspešnih poslovnežev se meje zdravega razuma nahajajo tako na dnevni, kot tudi letni ravni.
Gledano z vidika dneva je 10 ur dela dnevno nekje priporočen maksimum, če je bilo delo skozi dan resnično produktivno. Brezplodno pogovarjanje in zapravljanje časa ali gledanje Facebook profila na delovnem mestu seveda ne sodi v ta čas. Držati visoko produktivnost celoti čas skozi dan je seveda skoraj nemogoče, zato so med delom priporočeni manjši odmori, predvsem pa daljše, zdravo in osvežujoče kosilo. Ampak če dolgoročno (npr. več kot eno let) preživimo vsak dan na delovnem mestu več kot 10 ur smo verjetno v neravnovesju. Seveda to odločitev lahko zavestno sprejmemo, se je pa dobro tega zavedati.
Druga omejitev je, da si v tednu vsaj en dan vzamemo povsem zase, običajno je to en dan v vikendu. Posamezniki, ki bolj cenijo kakovost življenja še na drugih področjih si običajno vzamejo zase celotni vikend. Torej namen vikendov je, da si napolnimo baterije, se posvetimo drugim stvarem, ki nam pomenijo v življenju veliko in se vrnemo na delovno mesto sveži in polni energije. Izjemna koristna poraba prostega dneva je, da si postavimo tedenske in pregledamo letne cilje. Seveda zopet pridejo vikendi, kjer je potrebno dati vse od sebe, vendar če dolgoročno delamo vse vikende in nimamo niti enega dneva zase, se pravi povsem zase, brez e-pošte in drugih obveznosti, smo dolgoročno zagotovo v neravnovesju.
Potem veliko poslovnežev priporoča, da si vsako četrtletje vzamemo prosto vsaj podaljšan vikend, to je 4 do 5 dni, kjer imamo čas povsem zase, se povsem posvetimo družini, potovanjem in drugim področjem življenja. Lahko zavestno veliko naredimo tudi za svoje zdravje. Ta čas je namenjen tudi temu, da lahko z distance pogledamo na naše planirane aktivnosti, ocenimo kakovost posameznih področjih, naredimo neke vrste premislek o našem življenjskem delovanju. V življenju nas lahko hitro zanese in vse življenje je potrebno ponastavljati pravo smer, to se v življenju nikoli ne konča.
Nazadnje vsako leto potrebujemo še ene dolge počitnice, ki naj bi trajale od štirinajst dni do treh tednov. To je seveda običajno v poletnem času, ko je poslovno okolje najmanj aktivno. V tem času si popolnoma napolnimo baterije, se umaknemo iz vsakdanje norije in se posvetimo zgolj sebi. Brez takšnega letnega počitka je prihajajoče leto vsekakor bolj naporno.
Našteli smo štiri zgornje omejitve deloholizma in če presegamo eno omejitev dolgoročno smo kot omenjeno po vsej verjetnosti izven ravnovesja. Seveda je to odvisno od posameznika, vendar v objektivni fizični realnosti si vsi delimo določene fizične omejitve. To, da je »meja nebo« v objektivni realnosti ne velja, zgolj v subjektivnem svetu vsakega posameznika. V objektivnem svetu smo vsekakor omejeni z našim avatarjem.
Problem je, da deloholizem izkrivi subjektivni model realnosti. Prestopanje omenjenih meja pomeni, da se zaradi preobremenjenosti niža produktivnost posameznika. Torej čeprav delamo več, naredimo manj. S časoma to lahko pomeni bistveno manj. Krivulja produktivnosti je izjemno podobna krivulji stresa in ko gremo enkrat resnično preko določene točke, se nam vse skupaj lahko tako »zameri«, da vse skupaj bistveno vpliva na kakovost našega življenja.
Kakovost našega življenja pa je na koncu tista ključna ocena, kako dobro obvladamo umetnost življenja. Prekoračenje meja dolgoročno ne prispeva nič kaj dobrega h kakovosti življenja, verjetno ravno obratno. Sledenje mejam, ki si jih postavimo sami, pa je na drugi strani umetnost življenja. Vsak od nas ima področja, kjer pretirava, pa je to lahko delo, hrana, odnosi, škodljive substance, meditacija ali kar koli drugega. Tudi na področju dela, ne glede na to, kako je nujno, ne glede na to, koliko dela čaka, si je smiselno postaviti določene meje, saj tako dolgoročno naredimo lahko celo bistveno več. Življenje je tek na dolge proge ali pa serija sprintov, gotovo pa ne en sam dolg sprint.
