Ko širimo zavest, lažje prepoznavamo resnico in uvidimo, zakaj ena skupina ljudi razmišlja tako, druga skupina ljudi pa diametralno nasprotno. Zakaj se nekateri ljudje odločajo tako, drugi drugače. Na kakršnem koli področju. In argumenti vsake strani lahko držijo, ker je z individualnega gledišča prav tako in ne drugače. Gledišča so seveda različna, odvisna od tega, kje posameznik stoji na svoji poti, koliko stopnic na lestvi osebnega razvoja je že preplezal. In posamezniki sestavljajo družbo. Več, kot je posameznikov, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost in delati na sebi, večja je možnost dviga kolektivne zavesti oziroma pomika družbe v smer (duhovno) bolj razvite družbe.
Ko z delom na sebi širimo zavest, lahko razumemo, zakaj ljudje tako različno vidimo realnost.
In potem lahko to sprejmemo, končno prevzamemo odgovornost zase in drugim pustimo njihovo pot.
Ko širimo zavest, naš um preneha iskati izgovore in razloge za utrjevanje naših prepričanj in morebitno obsojanje drugače mislečih/živečih. Človekov um je omejen na vsajena in pridobljena prepričanja, izkušnje, dognanja določene zgodovinske dobe. Razširjena zavest pomaga dvigniti se nad te omejitve, omogoči drugačno širše videnje in posledično razumevanje, omogoči dostopanje do možnosti in idej, ki v polju obstoječega uma niso mogoče.
Zato trud posameznika za dvig zavesti, kar neobhodno vključuje iskreno in velikokrat boleče soočanje s samim seboj in naporno delo na sebi, pomeni vstopnico v kvalitetnejše življenje posameznika, prispeva pa tudi k dvigu kolektivne zavesti in s tem k izgradnji boljše, pravičnejše in duhovno razvitejše družbe.
In kje začeti? Za začetek dopustimo, da samo smo. V miru. Tišini.
Sami. Brez telefona, brez računalnika, brez radia in brez televizije. Za šalo testirajmo sami sebe - koliko minut, ur, dni lahko bivamo brez teh naprav?
Bodimo sami. V tišini. Zato, da lahko slišimo zvenenje sebe. Da si vzamemo premor med dnevnimi obveznostmi in lovljenem bežečega časa in dihamo. Zavestno dihamo s fokusom na vdih skozi nosnici do trebušne prepone in izdih skozi usta iz trebuha ven. Naj bo to za začetek enkrat dnevno po pet minut. Vztrajajmo dva, tri tedne. In opazujmo.....opazujte, kaj se bo zgodilo v tem času. Nič? Če nič, potem začnite znova in to počnite dvakrat na dan.
inspiracije