Čistoča vsega, telesa, uma, misli, okolja, hrane, družbe, ..., je ključ za dobro zavest, fokus in energijo, saj odločilno vpliva na naše počutje, misli in delovanje. Priporočam čisto obleko vsak dan, kvalitetno, čisto hrano in tuširanje zjutraj in zvečer, saj tudi zjutraj pazduha ne diši ravno po marjeticah ali sivki.
Zavest ljudi v hiši lahko prepoznaš po tem, kako čist je njihov dom, obleka, posoda ...
Zavest ljudi v hiši lahko prepoznaš po tem, kako čist je njihov dom, obleka, posoda ... Vse to vpliva na stanje zavesti vse družine. Čisto okolje omogoča dobro regeneracijo in lepše misli, kot življenje v mali greznici. Nekdo bo rekel: »Lažje funkcioniram v takšnem, kot pa, če je vse čisto.« Verjamem, ja. Izgovor.
Telo pa ne sme biti edino, za čigar čistočo skrbimo. Nujno je skrbeti tudi za mentalno higieno, tako da skupaj z otroki vsak dan znova, najkasneje zvečer, razdelamo, odložimo in odpustimo vse neprijetno, kar smo doživeli čez dan.
Stanje čistoče našega okolja odločilno vpliva na naš okus. Želimo imeti v življenju rezultate ali izgovore?
Če pravi čas zastaviš meje, na podlagi katerih otrok ve, kaj se dela in kaj ne, bo tako vaše kot njegovo življenje lažje. V nasprotnem primeru bo neznosno, saj ga bo življenje, tako ali drugače, učilo reda in discipline. Kaj menite, kje se naučimo lekcije spoštovanja in discipline, če jih ne usvojimo doma? Ne vem za vas, ampak sam sem se jih najprej, hočeš nočeš, učil pri trenerjih, sodnikih, policistih, kasneje pa pri dekletu in šefih, ki pa za to ravno niso imeli potrpljenja, saj naj bi določene lekcije pri teh letih moral že poznati.
V šoli lahko preskočiš kak test in lekcijo, v življenju pa to ni mogoče, saj smo nenehno v procesu. Daleč najlaže je etična načela usvajati v mladih letih in ne kasneje, ko so naša prepričanja in ego že tako ukoreninjena, da zelo težko spreminjamo svoje delovanje.
Vsak človek odgovarja za vse kar naredi in kar ne naredi
Povsod seveda ni tako, a pri delu z družinami in šolami pogosto naletim na tendenco po prelaganju odgovornosti na druge, ki se je radi izogibajo tako starši kot učitelji. Vsak človek odgovarja za vse, kar naredi (in tudi za to, česar ne naredi), kazanje s prstom in izogibanje lastni odgovornosti pa je slab zgled mladim. Naivno je pričakovati, da bodo otroci zoreli v odgovorne, samostojne in zrele posameznike, dokler bomo sami živeli v modusu žrtve in s prstom otročje kazali na druge.
Ključna sestavina za vzgojo samostojnih in odgovornih otrok je v tem, da se odpovemo izgovorom in prelaganju odgovornosti na druge ter da sami razvijemo vse lastnosti, ki bi jih radi videli pri otrocih ali drugih.
inspiracije