Situacija. Sem na kolesu in se vzpenjam po približno tri kilometrskem vzponu na vaški hrib. Sem kake pol kilometra pred vrhom, kjer se običajno ustavim in naredim požirek ali dva. Tokrat mi gre težje kot običajno, boli me noga, telo kliče k minutki počitka. Pa zaznam, kako se v meni zbudi znan napev: »Daj, samo še tega pol kilometra stisni, pa boš na vrhu in boš potem imela pavzo!« Hkrati zaznam, kako se v isti sekundi moje telo napne in se premakne iz prestave »fajn mi je«, v prestavo »dajmo še malo (po)trpeti«.
Zavem se, da to ni osamljen primer. Da mi je model »daj še malo stisni, da boš potem uživala«, zelo znan. Da sem ga uporabljala celo življenje, tudi v tako banalnih situacijah, kot je bil tale kolesarski vzpon. V tistem trenutku sem se odločim za neposlušnost. Za mini revolucijo! Ustavim se, malce razmigam noge, se odžejam in se po dobri minutki usedem nazaj na kolo.
In kaj opazim?
Uživam. Tudi zadnji del vzpona, kjer sicer običajno že diham na škrge, zdaj uživam. Vpijam vase čudovito naravo okoli sebe in ne gledam ves čas na števec, kolikokrat se bo še moral obrniti, preden se bom lahko ustavila. Preden bom sama sebi dovolila, da se ustavim!
Mini razsvetljenje in mini zmaga. 1:0 zame!
Malo za šalo, precej pa tudi zares!
Samo ena minutka pavze takrat, ko sem jo potrebovala, je bila dovolj za drugačno izkušnjo!
Kolikokrat pa se sicer, v življenju ustavimo, ko čutimo, da to potrebujemo? Si znamo vzeti pavzo medtem, ko moramo opraviti … dokončati … urediti … pospraviti … še to in ono? Ali rajši stisnemo do konca … s čemerkoli že, preden si lahko vzamemo … karkoli že? Najsibo to doma, v službi, v družbi ali pa samo v naši glavi. Velikokrat nas najbolj stiskajo in pritiskajo prav naši nezdravi notranji programi, ki smo jih skozi življenje naložili v naš nezavedni »software«. In dokler ne prepoznamo, da so ti programi pravzaprav »bugi« v našem sistemu, niti ne vidimo drugačnih opcij, kot te, ki jih program ponudi avtomatsko.
Pa so! Obstajajo tudi drugačne opcije, drugačne izbire in temu primerno drugačne izkušnje. Jaz sem si jo dala. Najbrž se boste uprli, češ, eno je ustaviti program pri tako banalni zadevi, kot je kolesarjenje, čisto nekaj drugega pa je, ko imaš opravka z res pomembnimi zadevami.
Pa je res tako? Ali pa je tudi to samo še en program? Na primer ta, da nekaj (zate) ni možno?
Če želimo spremeniti naše programe, kakršnikoli že so, jih najlaže spreminjamo prav skozi situacije, ki se nam dogajajo v našem vsakdanu. Namreč, ko naredimo dovolj malih sprememb in dobimo dovolj drugačnih izkušenj, se začnemo samodejno spreminjati tudi znotraj sebe. Tako pa postopoma postanemo pripravljeni tudi na večje (notranje) premike in na to, da tovrstnim, nezdravim programom končno pokažemo iztegnjen srednji prst.
inspiracije