Rahu in Ketu: temna stran človeške duše

Rada imam skrito, ker potem lahko odkrivam, od česar drugi bežijo. Rahu in Ketu sta mi v jyotishu ljuba. Kopam se v njunih sposobnostih skrivanja in odkrivanja. Težave, prepreke so balzam za človeško dušo. Čutim, da moja duša leti, ko spoznava, da je sredi kaosa, sredi črnine zasenčenih likov preteklosti, pokončna, soočena in mirna. Morda zato delam z ljudmi, ker me ni strah bolečine niti žalosti. Tema je vedno razsvetlila duha. Morda je to paradoks, a tako je. Ne, ker bi bilo tako hudo, pač pa, ker spoznaš samega sebe v vseh variacijah, v vseh možnih različicah. Kje si šibak, od česa bežiš in česa nočeš čutiti? To je najlepše, to spoznavanje, priznavanje samemu sebi.

Ko sem nekega dne spoznala, da me je strah višine, sem se šla soočiti z njo s 50-ih metrov nadmorske:) Potem sem to še ponovila ob drugi priliki z mirnim dihom, zaupanjem. Od takrat sem z višino na "ti". Ko sem začutila, da me smrt nekoliko plaši, sem potrkala na njene duri in ji rekla: "Vstopi, rada bi te spoznala." Ko je družba v meni vzbudila prepričanje, da se brez mesa zboli, skratka ne more živeti, sem mesu pomahala v slovo. Takrat sem najverjetneje začela spoštovati življenje. Ne morem si dopustiti vkalupljenosti v slepa prepričanja večine in učenja družbe, ki morda sploh ne izhajajo iz notranjega vedenja.

Ko sem hotela obrniti obraz stran od izgub sem namenoma stopila v njihov svet in rekla: "Hočem spoznati izgube, sebe skozi njih, hočem čutiti, kako je izgubiti. " Takrat sem rasla, čeprav imam še vedno 1,67 cm. Ko sem ugotovila, da me je strah in česa vse me je strah, sem vzela nahrbtnik in odšla tja, kjer so name čakali moji strahovi. Ko sem se vrnila, sem še enkrat več spoznala, da je strah votel in prazen. Ko me je strah ljubiti človeka, ki morda ljubezni ne zmore vrniti, ga namenoma ljubim vsak dan. V mislih, v duhu. Ljubim ga tako dolgo, da se ga naučim ljubiti. Potem se odpro nova vrata duši, nek čist, harmoničen svet.

Veliko ljudi me sprašuje, če mi je težko se ukvarjati s človeškimi težavami, jaz pa iskreno odgovarjam, da je to edino, kar zame šteje. Da delam tisto, kar večina vseeno raje ne bi. Vem, da samo zato, ker sodijo, ker se istovetijo s temo in menijo, da zato težave utrujajo. V resnici pa osvobajajo. In kako je šele lepo, ko lahko vidim in sem deležna blagoslova preobrazbe človeka. Ta je moj navdih.

Zato pravim: temna stran človekove duše in vsa čustva so magično lepa, vse to je človeku dano, da čustva pogledamo skozi prizmo priznavanja. Morda vmes celo spoznamo, da je tu na Zemlji vse eno in isto. Vsako čustvo je lepo, zame popolnoma enakopravno. Zato - dovolimo si jih čutiti, ne odrivajmo jih, ne bežimo od njih. Pogovarjajmo se z njimi. Čustva odgovarjajo, naučijo, prinašajo sporočila. Ko jih slišimo, zares slišimo, jih ne zanikamo, spregledamo ali potlačimo, tudi minejo, odidejo. Napravijo prostor novim čustvom. Vse dokler nismo vešči mirne komunikacije z njimi.

Nekega dne si tako svojim čustvom lahko pravi prijatelj. Najverjetneje je takrat s samim seboj res prijetno živeti. Ne da bi vedela he he ... zato raje ugotovite sami ;)