RES DOBER DAN

Sem angelska terapevtka, pa me angeli še vedno presenečajo. Vesolje ima čuden smisel za humor ali pač ne, samo jaz ga res ne razumem. 

Začelo se je čisto običajno. Vstanem, umijem se, skuham kavo, bla bla bla. Rutina, en sam dolgčas. Dopust doma, kar nekaj. Pomislim, kaj naj počnem, pogledam po hiši, uf, gospodinjskega dela kolikor hočeš, kar utrujena sem postala. Sedim na kavču in se smilim sama sebi ni tega ni onega, ni volje niti denarja. Vedno bolj sem prav mazohistično uživala v še enem dnevu dopusta, ki to v resnici sploh ni. <Pokličem prijateljico in geva v Rakov škocjan na sprehod, Peljeva se z mojim avtom. Bencina je dovolj, sem se smejala, vedno se izgubim, zato je ta podatek dobrodošel. Zapeljem iz glavne ceste proti gozdni cesti, ko začne avto pokašljevati, izgubljati na hitrosti. Gledam kazalec za gorivo, še pol tanka ga je. Avto obstane na parkirišču. Ti hudič ti, očitno se je kazalec pokvaril, Hodim in penim okoli avta, Končno se pripelje rešitelj, moški, ki mi natoči gorivo za hvala lepa. Vem ja, preslišala sem opozorilo moža, da kazalec ni siguren. Vem pa tudi, da me pazijo. Zato sem se, kot že dostiktat, zahvalila vsem okoli mene.

Ta dan se mi je zdel gozd čisto drugačen, gozdne steze drugačne, nisva našla rečnega mosta, ki ga vedno obiščem. Ljudi skoraj ni bilo, kar je res čudno.  Gozd je kar oživel, jaz pa tudi. Čudovito je, ko zadihaš sveži zrak, skoraj sem će pozabila na to, mestno dekle, saj vem.  Pogledam na tla in zagledam krilo metulja (slika), malo naprej še drugo krilo. Metulja težko najdem, njegovo krilo še nikoli. Tako sem bila ganjena, da ne znam opisati. Hodiva dalje in pred nama velika skala na stezi, na njej pa droben ptiček, ki ni hotel odleteti. Prigovarjala sem mu, pa nič. Kar skakljal je po kamnu, ko sva se mu približali, na manj kot meter, je odletel. Začutila sem silno energijo okoli sebe. >Pomislila sem, da je to sporočilo, kakšno še ne vem. Vedno boljše volje sem bila, gozd je res nekaj najboljšega pomislim. Dokler, krik prijateljice,: "Nimam telefona." 

"Pa smo tam", pomislim.  Neverjetno, kako se človek hitro zbudi, ni težava  v telefonu, kot v številkah, ki jih ne znamo več na pamet. Naenkrat moje vrtoglavice ni bilo več nikjer, tudi noge me niso več bolele, po zraku sva zletele do avta in glej, telefon na tleh. NIhče ga ni vzel, še več.  Gopod, ki je kosil travo  v bližini svojega vikenda, ga je čuval. Ta vikend občudujem že dalj časa in sem iskala podatek, kdo je lastnik, zaradi najema (rojstni dnevi in podobno). Seveda daje kočo v najem. Končno, po desetih letih dobim številko za najem koče, juhu. Resnično ni naključij.