Danes pa zaključujem še zadnji del trilogije o odnosih. V prvem delu sem pisala oVplivu staršev na partnerske odnose, v drugem pa o Moškem, ki je razpet med mamo in partnerko. Tokrat pa nagovarjam ženske, ki vstopijo v partnerski odnos.
Preden vstopite v partnerski odnos s partnerjem, se morate zavedati, da so v njegovem življenju tudi drugi ljudje... njegovi starši in prijatelji. Pričakovati od partnerja, da bo svoje življenje 100% prilagodil vašim potrebam in zahtevam, je zelo egoistično. Odnos je skupek potreb in želja dveh ljudi, ne pa zadovoljevanje ega posameznikov. Žal vse prevečkrat opažam, da nekatere ženske še vedno skušajo "zdresirati" moškega po svoje. Prosim lepo, moški ni pes, je človek. Največ odnosov razpade ravno zaradi tega, ker si marsikdo jemlje pravico, da spreminja partnerja... ali vsaj poskuša. A to ni ljubezen... in ne prinese miru in harmonije v odnos. Ravno nasprotno. Partner se bo čutil napadenega in bo odreagiral, kot to najbolje zna... z jezo ali celo umikom.
Prava ljubezen dopušča in sprejema partnerja takega kot je. To ne pomeni, da vas ne jezijo določeni vzorci in njegove navade. A ko se zavedate, da vam je partner le ogledalo, ki odseva vaše vzorce, vaš notranji svet.. takrat ste mu lahko iskreno hvaležni, da vam je pomagal vzorec osvetliti. A dokler boste skušali "popravljati" druge, boste vi tisti, ki boste vedno razočarani in v stresu.
Najprej se vprašajte, zakaj vas nekaj zmoti? Zakaj vas moti, če vam naprimer njegova mama ali oče podelita nasvet glede nečesa? Marsikomu se ob tem sproži vzorec iz otroštva, da ni dovolj dober. A najverjetneje njegovi starši niso niti razmišljali v tej smeri. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki znajo zavestno ustvarjati dramo pri drugih, a to je že druga zgodba.
Pri večini starejših ljudi osebno opažam nekaj drugega. Bojijo se, da bodo izgubili stik s svojimi otroci, še posebej s sinovi. Zato skušajo "doprinesti" v njegovo življenje z dejanji, za katere vedo ali vsaj upajo, da jih ne bo zavrnil. Mnogi se bojijo ostati sami in pozabljeni. To so generacije, ki so bile naučene, da vedno najprej poskrbijo za druge in se razdajajo. Njihovo celo življenje se je vrtelo okoli drugih, okoli otrok. Marsikdo se je s tem poistovetil in ko otroci odidejo po svoje ali si ustvarijo družino, spoznajo, da nimajo več moči in kontrole nad situacijo.
Njihov strah, da brez otrok in drugih ljudi ne obstajajo, je zanje še kako realen. In ker jih nihče ni naučil drugače, odreagirajo tako, kot najbolje znajo. Z vzbujanjem občutkov krivde (koliko smo naredili zate, pa ne ceniš tega) ali manipulacije (tudi preko bolezni, da dobijo pozornost). Dostikrat je to podzavestni vzorec, ki se ga niti ne zavedajo. A posesivnost, odvisna navezanost in zmotno prepričanje, ki jim je bilo vcepljeno skozi življenje, da si lahko lastijo otroke in so jim otroci dolžni povrniti vse, kar so vložili vanje, jih žene v takšna dejanja. Borba za nadvlado, naklonjenost in ljubezen s takimi posamezniki nima smisla, saj bo ustvarilo le več nemira v odnosu. Taki ljudje toliko bolj želijo svoj prav, saj hrepenijo po pozornosti in ljubezni.
In če ste raje srečni, kot da dokazujete svoj prav, vam priporočam, da se ne zapletate v dokazovanje moči. Raje poglejte skozi njihove oči in boste morda lažje razumeli, zakaj se obnašajo tako kot se. In ni ne prav, ne narobe. Oni imajo prav zase, vi zase. Ko boste sprejeli, da so takšni kot so, brez da bi jih želeli spremeniti, boste ustvarili prostor, ki bo lahko povabilo k spremembi. Ne glede na to, kaj oni izberejo ali ne, vi lahko izberete zase. Spoštujte njihovo stališče, a zaradi tega ne spreminjajte sebe. Ne dovolite jim, da se vmešavajo v vaš odnos. Jasno izrazite sebe na spoštljiv način. Povejte jim, da smo ljudje drugačni z namenom. In kar vam je skupnega je vaš partner oz. njihov sin. In da si najverjetneje oboji želite, da je srečen. Da ne želite nikogar razdvajati, vendar tudi ne boste dovolili, da bo kdo razdvajal vajin odnos... tudi če so to njegovi starši. Če si vsi želite zares lepe in harmonične odnose z vsemi, se boste strinjali, da se ne morete v vsem strinjati. Lahko pa skušate razumeti drug drugega, četudi prihajate iz različnih generacij. A spoštovanje si je treba zaslužiti obojestransko. Ko bo vaš partner videl, da sprejemate njegove starše in njega, take kot so, brez očitkov, bo želel tudi vas osrečiti.
V kolikor ne gre, se pač oddaljite od teh odnosov. A to naj bo šele, ko boste zares vse poskusili. Vi sami veste, koliko in kaj ste naredili za harmonijo v družini. Zato nikoli nikomur ne dovolite, da vam vsaja občutke krivde. Včasih določeni ljudje ne razumejo besed, le dejanja. In če vam določeni odnosi povzročajo stres, imate pravico izbrati sebe in se umakniti brez opravičevanja. Na ta način jasno postavite meje. Povejte partnerju, da nimate nič proti temu da on gre k družini ali prijateljem, vi pa izbirate, da ne greste. Če vas ima partner zares rad, bo sprejel vašo odločitev. Morda mu ne bo vseeno, a bo skušal razumeti tudi vaš vidik. Tudi vi najverjetneje ne silite njega, da se druži z nekom, ki mu povzroča stres, kajne?
A najprej morate sebe sprejeti in vzljubiti popolnoma.. najprej pri sebi razčistiti z vsemi nesigurnostmi in delati na svoji samozavesti. Le tako boste vedeli zares, kaj je vam v odnosih sprejemljivo in kaj ne. Konec koncev imate tudi vi izbiro. Namesto, da se zadovoljite s prvim moškim, ki vam nakloni malce pozornosti in ga nato skušate spremeniti in vplivati nanj, raje dvignite svoje standarde. Ko boste jasni, kakšnega partnerja si želite in ko boste vi postali tak partner najprej sebi, boste k sebi pritegnili pravo osebo s temi lastnostmi. In takrat ne bo želje po spreminjanju njega. Saj bo ta partner odgovor na vaše želje in bo odseval vse tisto, kar ste iskali.
inspiracije