Potek skupnega potovanja
Vsak od nas ima svoj notranji ritem, tisti naravni utrip, ki nas vodi skozi vsak dan, nas motivira in nas spodbuja, da oblikujemo življenje, ki odraža našo resnično naravo. Včasih ta ritem izgubi svojo jasnost zaradi vsakodnevnih obveznosti, nenehnega pretoka informacij in zaskrbljenosti zaradi sveta okoli nas. Vse to nas lahko potisne iz našega pravega ritma in povzroči občutek, da smo izgubili stik s sabo. Vendar pa je povsem naravno, da se včasih ustavimo, prisluhnemo sebi, svojim potrebam in svoji notranji moči.
Dogodek, ki ga pripravljamo, ni zgolj priložnost za posameznike, da se povežejo s sabo, temveč je prostor, kjer si bomo vsi dovolili biti. To je prostor, kjer bomo začutili naš skupni utrip, kjer bomo odkrili moč, ki jo nosimo skupaj, četudi smo si različni. To ni dogodek, kjer bi morali slediti nekim zunanjim smernicam ali normam, temveč priložnost, da se vsakdo izmed nas poveže s svojo lastno resničnostjo in se hkrati odpravi v proces skupnega ustvarjanja.
Naša naloga ni le to, da odkrijemo sebe, temveč tudi to, da se združimo z drugimi, saj skupaj ustvarjamo nekaj večjega, kot bi to lahko storili sami. To je trenutek, ko bomo odprli prostor za sodelovanje in soustvarjanje, ne glede na naše razlike. Gre za to, da se zavedamo svojih korenin, da spoštujemo to, kar nas oblikuje, tako kot posameznike, in hkrati kot del širšega sveta. To ni le dogodek, ampak tudi priložnost, da skupaj preživimo čas, kjer se povežemo z naravo, s svojimi telesi, z drugimi in z globoko človeško izkušnjo.
Skupaj bomo ustvarili odprt prostor, kjer bo vsak posameznik imel možnost izraziti svojo edinstvenost. Skozi to povezovanje bomo znova začutili, kako preprosto je živeti, ko se odpremo, in kako lahkotno je, ko se povežemo s svojo notranjo močjo. S tem, ko bomo soustvarjali ta prostor, bomo lahko odkrili, kako vse naše različne zgodbe, perspektive in izkušnje bogatijo skupno izkušnjo.
Gre za to, da si damo dovoljenje za to, da smo brez pričakovanj in preprosto prisotni, povezani s sabo in z drugimi.
V ritmu prihoda
od 10:00 dalje
Prostor bo odprt že pred začetkom programa, zato te vabimo, da prideš prej, si poiščeš prijeten kotiček in si po svoje urediš mini piknik. Lahko si rezerviraš prostor, razgrneš dekico, odpreš knjigo, skočiš na Šmarno goro ali se preprosto namestiš v miru – program se uradno začne šele popoldne. Vzdušje bo sproščeno, podobno pikniku na travniku. Na lokaciji ni stolov, zato priporočamo, da prineseš podlogo, zložljiv stol ali karkoli, kar ti omogoča udobje – razen če načrtuješ plesati od začetka do konca. Medtem ko bomo mi še zaključevali priprave, se ti kar udobno namesti – ali pa nam, če želiš, priskoči na pomoč! Pijača za osvežitev ali poživitev bo na voljo že prej.
Na lokaciji ni strehe, zato razmisli o senčniku ali pokrivalu, sončni kremi in zaščiti pred komarji – narava zna biti zelo radodarna. Ustvari si prostor po svoji meri in se prepusti dnevu – tako kot ti paše.
V ritmu (shamanike) kreative
SHAMANIKA KREATIVA – Zvočni vrelec sedanjega trenutka
16:30 prihod & priprava | 17:00 – 18:45 delavnica
Naše skupno potovanje se začne v zvočnem svetišču Shamanike Kreative – prostoru, kjer ritem, glas in prisotnost postanejo vrata v globlji stik s seboj in svetom okoli nas. Zvok tukaj ni le frekvenca, je tok. Je dih skupnosti. Je klic, ki nas vodi v prostor onkraj misli, kjer čutimo bolj resnično, bolj polno.
Skupaj bomo ustvarili varen, svet prostor, kjer se glasba ne izvaja, ampak rojeva – iz nas, med nami. Vse, kar potrebujemo, že nosimo v sebi: ušesa, ki poslušajo, srce, ki čuti, telo, ki vibrira. V skupnem ritmu, skozi tišino in zvok, bomo uglaševali sebe in prostor – da se postopoma odpre prostor zvočnega vrelca, ki nas nežno, a močno popelje na notranje poti.
Delavnica je povabilo k izkušnji – ne gre za pravilno, temveč za pris(o)tno. Brez pričakovanj, brez sodb. Lahko sodeluješ z glasom, z inštrumentom ali le s svojo prisotnostjo. Če imaš inštrument, ga prinesi s seboj – če ga nimaš, si ti sam/a že popolno orodje.
Kaj bomo skupaj soustvarjali:
– Uglaševanje skupine in prostora s pomočjo skupinskega glasu, ritma in poslušanja
– Vodeno raziskovanje in improvizacija – iz zvoka v prisotnost
– Vaje za čutenje notranjega ritma, dinamike tišine in glasnosti, prostora med nami
– Zvočne slike, ki se rojevajo v trenutku – vsak glas šteje, vsak dih zazveni
– Zaključna integracija izkušnje – povabilo k tišini in zavedanju
Prosim, pridi že ob 16:30 – da si v miru pripraviš prostor, se usedeš, vdihneš in ugotoviš, kako diha skupina, v katero vstopaš. Ob 17:00 skupaj zaplujemo v zvočno pokrajino – v skladu z ritmom, ki nas skozi dan pelje naprej.
V ritmu vetrov
BURJA LATINA 19:15 – 20:45
Ko se zvočni vrelec prelije v telo, se tok nadaljuje v plesu – svobodnem, divjem, mehkem. Burja Latina nas povabi, da iz tišine vstopimo v gibanje. Ni koreografije. Ni publike. Samo mi – vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim gibanjem.
Burja Latina ne nastopa. Burja Latina diha z nami. Postane prostor, kjer se ritem zasidra v telo – v vsak korak, v vsak utrip, v vsak vdih. To ni predstava, to je krog – brez začetka, brez konca. Krog, kjer ni prav in narobe, le avtentično.
V ritmu vetrov se osvobajamo. Vabljeni smo, da opustimo predstave, kdo naj bi bili, in stopimo v svojo resnico – takšni, kot smo ta trenutek. Lahko si nežen dih, lahko si silovit vihar – vse ima svoje mesto. Zvok nas vodi, telo odgovarja.
Vsak posameznik je ustvarjalec. To je prostor, kjer ne plešemo nekaj, temveč plešemo sebe.
Če zaslišiš ritem – in ti telo zadrhti – potem veš: prišla je Burja. Burja Latina.
Klic, da se vrnemo vase – skozi gibanje, skozi glasbo, skozi trenutek – in si dovolimo biti.
V ritmu srca
Ima Nazca 21:15 – 22:45
Ko se dan prevesi v večer, se odpira prostor za poslušanje – ne le glasbe, temveč tudi sebe in sveta okoli. Ves dan smo se pripravljali: skozi gib, dih in zvok smo mehčali telo, umirjali misli in odpirali srce. Zdaj, ko smo bolj prisotni, bolj povezani, stopamo v mehkejši, a hkrati močan zaključek – koncert Ime Nazca.
Ima nas popelje v zvočno pokrajino, ki zdravi in združuje. Njena glasba je korak navznoter, v prostor, kjer petje postane zdravilno in osvobajajoče. V pesmi Yo Soy zapoje: “Yo soy la voz de la alegría, con el canto liberando, voy trayendo sanación” – “Jaz sem glas veselja, s petjem osvobajam, prinašam zdravljenje.” Z glasom kot orodjem za zdravljenje in povezovanje, nas vabi, da začutimo tudi svojo notranjo pesem.
V skladbi Ilumina (ki je bila inspiracija za koncert) poje: “Un solo rezo, una sola voz, una misma visión, un solo corazón” – “Ena sama molitev, en sam glas, ena sama vizija, eno samo srce.” In ravno to postanemo v tem trenutku: mnogi posamezniki, ki utripamo skupaj.
V pesmi Vuela Libre pa zapoje: “Yo siento ritmo de la unidad” – “Čutim ritem enosti.” Ta del pesmi nas spomni, da glasba ni le osebna izkušnja, temveč tudi skupno doživetje, ki nas povezuje. Z besedami “ritmo de la unidad” Ime Nazca poudarja, kako glasba ustvarja enoten ritem, ki nas vse poveže, če se le zanj odpremo.
In prav to postane rdeča nit tega dogodka. Ime dogodka, V ritmu (enosti), je navdihnjeno z isto mislijo, ki se izraža v pesmi Vuela Libre – da z glasbo in ritmom stopimo v enoten tok, kjer smo hkrati povezani, vendar še vedno ohranjamo svojo individualnost.
Ima ne nastopa, temveč ustvarja prostor za skupno doživetje. V začetnih tonih bomo prisluhnili, vdihnili in dovolili, da nas zvok ponese tja, kjer ni potrebe po besedah. Nato se postopoma rojeva gibanje – lahkotnejše, živahnejše – kot val, ki nas opominja, da smo živi, povezani, svobodni.
V tem prostoru ni publike in odra. Smo eno. Glasba postane tok, ki teče skozi nas – prebuja, raztaplja in povezuje. To je več kot zaključek – je povabilo, da v svet odnesemo nekaj, kar smo ves dan gradili: pris(o)tnost.
Ritem, ki smo ga skozi dan raziskovali in čutili, zdaj postane del nas. Ritem, ki nas povezuje, a hkrati spominja, da smo vsak zase edinstveni. Naj ta večer v tebi prebudi moč, da z zaupanjem in srčnostjo naprej živiš v svojem ritmu.
V ritmu
V ritmu noči
Ko utihne zadnji ton, se dan nežno zaključi – a prostor ostaja odprt. Vabljeni v tišino, v pogovor, k ognju, k deljenju, ali zgolj v svoj kotiček za počitek. Kdor začuti, lahko ostane še malo: zapoje, zaigra, zapleše ali preprosto prisostvuje.
To ni le konec, temveč prehod. Kar smo skupaj doživeli, ne ostane tukaj – odide z nami. Ne kot spomin, temveč kot občutek. Povezanost, ki smo jo stkali – s sabo, z drugimi, z naravo – ostaja kot tiha nit, ki nas lahko spremlja še dolgo potem.
Ritem, ki smo ga začutili, ni nekaj zunanjega. Je notranji utrip, ki nas opominja, da smo živi, da smo tukaj, in da lahko živimo v svojem ritmu tudi onkraj tega večera.
Morda bomo hodili počasneje. Morda bomo čutili globlje. Morda bomo nežneje držali sebe in druge.
In to je dovolj.
inspiracije