Ne sledi egu, ki ti stalno prigovarja česa vse še nimaš, v čem vse še nisi dovolj dober/-a, česa vse še nisi naredil/-a.
Egu ni nikoli dovolj in vedno bo našel nekaj, kar bi moral/-a spremeniti ali še narediti. Slediti egu pomeni, da si se podal/-a na dolgo pot, na kateri te bo na vsakem koraku spremljal nemir, saj boš nenehno dobival/-a nove in nove ukaze kaj vse še moraš narediti ali doseči, da si boš končno prislužil/-a notranji mir.
Duša ne postavlja zahtev kdo moraš biti in kaj moraš doseči. Duša te vedno znova nežno opominja, da si takšen/-na kot si popolnoma dovolj. In prav v tem se skriva pot do notranjega miru.
Zato se vedno ob misli, da nisi dovolj, opomni, da je to le glas ega. In nikoli ne pozabi, duša te sprejema in ljubi brezpogojno, točno takšnega/-no kot si.
Mar res obstaja upravičen razlog, da si takšne ljubezni ne podariš tudi sam/-a?
