Aleksandra Rehar

Ločevanje in dajanje predznakov

27. julij 2017    313 ogledov

Kot že mnogi veste izhajam iz svojih izkušenj s svojega življenja. Na tej poti se znajdemo vsi. Eni prej, drugi kasneje. Pred leti sem se soočala z veliko dilemo in se učila sprejemanja vsega kar je.

A, da sem prišla do svojega 'AHA' momenta, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ozavestila vse skupaj in spoznala pravi pomen SPREJEMANJA.

V življenju smo bili naučeni, da ločujemo, kaj je dobro, kaj je slabo in da obstaja samo ena pot in tista je prava. Naredi faks, da boš imel od življenja več. V naši generaciji je naredilo veliko ljudi svoj faks, a danes ta papir pomeni bolj malo, saj v poplavi 'diplomirancev' velja: "Pokaži kaj znaš." Tako so ostale generacije za nami zmedene in iskale so svojo lastno identiteto. Zakaj je temu tako?  Temu je tako, ker so se oddaljili od sebe. Kot otrok sem bila ves čas 'upornik' z dolgim jezikom, nič kaj ubogljiva in precej bolj zvedava. Ni me zanimalo kaj sem, pomen sem dajala temu, kar sem slišala znotraj sebe in verjela sebi, a hkrati nasprotovala mnogim. Če so mi rekli črno sem jaz trdila, da je belo. Vedno sem poskušala, ljudem predstaviti tudi drugo stališče, drugačen pogled. To kar so mi skušali vcepiti drugi, sem vedela globoko v sebi, da ne pije vode. A vseeno sem morala poskusiti vsak nasvet, ki sem ga pridobila iz okolice, da vidim, če je temu res tako. Tako se je začelo moje obdobje izkušanja, že kot otrok.

Na podlgi tega sem ugotovila, da bolj ko sem sledila drugim, bolj sem se oddaljila od sebe. Nisem bila v pravem pomenu besede JAZ. Sledilo je dolgo okrevanje, boji z egom in svojo senco, vse dokler se nisem prenehala boriti in sprejela, da je tudi ego del mene. Da temu ne bom mogla ubežati. Lahko sem samo rekla, da sledim srcu in temu, kar resnično občutim - občutku. Tako se je posledično glas ega 'utišal' in ne bom rekla, da še kdaj ne preizkuša. Še vedno je, a veliko manj kot včasih. Tukaj nas veliko ljudi na tej točki obstane, saj je ločevanje od vseh delčkov sebe in dajanje pomen drugim odnosno egu še kako mukotrpno. Vsepovsod, kjer smo obdani s težkimi občutki, ni resnica za nas. To je dovolj velik alarm, da prisluhnemo tistemu pravemu notranjemu občutku, višjemu jazu oz. glasu intuicije. Vse stvari so lahkotne in preprostejše, kot se zdijo.  Občutki nam dajo vedeti, da je to mogoče in je izvedljivo.

Ločenost od sebe vodi v prepad. A poglejmo se kot jaz rada rečem v ogledalo. Zazrite se v vse situacije in poglejte dobro kje še ločujete vse kar je na dobro ali slabo, boljši/slabši, pomembno/nepomembno, grdo/lepo itn.  Povsod, kjer se najdete v stališču, da nekaj ločujete, ste se v tistem hipu znašli od ločenosti sebe, saj ste se znašli v nasprotujočih se polih. Ko sem dajala sama predznake + ali - vsem, sem ugotovila, da vse stvari ne vidim dobro in ne gledam s srcem. Srce nikdar ne ločuje, temveč dopušča. Zemlja ima vse ima dež, sonce, prst, naravo, živali, ni da ni. Ali je zato planet Zemlja slab planet? Ali smo vse z vsem?  Ali so ljudje slabi, ali so samo drugačni? Bitje v celotnem pomenu besede in celostni. Ni pomanjkljivosti. Tukaj sem doživela svoj 'AHA'.  Čemur dajemo pomen, to smo. V tej energiji se trenutno nahajamo sami.

KAKO SPREJETI VSE DELČKE SEBE?

Vem, ni lahko sprejeti vso temo v sebi, pa tudi svetlobo ne. Lažje je verjeti, da smo super oseba (čeprav si tudi dobre lastnosti težko priznamo) kot, da bi verjeli, da imamo tudi tiste slabe hibe, lastnosti, ki jih sami tako zavračamo od sebe.  A kot bitje smo vse to in še več, kot si upamo videti in priznati.

Sama sem po naravi trmasta. Ali je to dobra ali slaba lastnost? Za moj pogled in moje oči ni slaba lastnost, saj s trmo dosežem svoj rezultat. A bila je slaba, dokler sem trmarila iz oči ega, dokler sem trmarila in šla preko sebe in svojih zmožnosti. Iz oči srca je moja trma se preusmerila  v tek, ali drug šport/hobi in tam sem dosegla svoj rezultat. Odtekla 2x Ljubljanski maraton. Bila ponosna, na svoj dosežek in trma me je hkrati peljala v zaupanje in vero vase. O tej ločenosti, se govori. Koliko še ločujete delčke sebe, da ne bi verjeli sebi?

Sprejmite sebe kot vso celoto ne glede na to kakšni ste videti sedaj. Verjemite mi pomaga. Ni pomembno ali si debel ali suh, ali pameten ali neumen, ali ne vem kaj vse. Dokler boste sebe ločevali in se obsojali, se bo v vas valila krivda in nemoč. Občutek nelagodja in strahu, občutki pomanjkanja. Bolj, ko boste v sebi in si priznali na glas, da sprejemate vse delčke sebe tudi v svojih 'pra spominih'  preteklih življenj, bolj boste v sebi in ne bo več potrebe po dokazovanju, po sojenju, po ločevanju. Takrat boste v sebi začutili mir in pomirjenost znotraj vas samih.

Vse je tako kot mora biti. Vi ste najboljši takšni kot ste, svoj 'ORIGINAL'. Kopije ni in je ne more biti, kajti vsi smo svoj 'UNIKAT', ki pusti svoj pečat v svetu. Tako kot so ga pustili mnogi glasbeniki, fiziki, astrofiziki pred nami. Dovolite si sijati in bodite najsvetlejša zvezda na tem nebu, kar jih je bilo moč kadarkoli prej videti.

Moč je znotraj vas.

 

Z ljubeznijo,

Aleksandra Rehar

Vir: Aleksandra Rehar
Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...