Nastja Spasojević

Kuku, si tu? Si za 1-minutni reset?

23. februar 2018    2073 ogledov

A poznaš tisti občutek, ko se voziš z avtomobilom ali se sprehajaš in čez nekaj časa ugotoviš, da se ne spomniš, po katerih ulicah si se ravnokar vozil/sprehajal? Ali pa greš, kot jaz danes, v kuhinjo z vrčem po vodo, natočiš vodo, odložiš vrč in greš nazaj za pisalno mizo, ne da bi vzel vrč s seboj?

Kolikokrat na dan se ti zgodi, da tako odtavaš in se ne zavedaš, temveč si na popolni avtomatiki? Ali pa si že pri prihodnjem opravilu? Zdaj pa pomisli, kolikokrat se tega sploh ne zaveš in deluješ na popolni avtomatiki? V povprečju današnjemu človeku odleti kar nekaj življenja, kajne?

Zakaj se je dobro zavedati, biti čuječ, in ne na avtomatiki?

Ja, ker če se ne zavedaš, če nisi čuječ, si pač odsoten. In če si odsoten, veliko zamujaš, ali ne? Vsaj moja kmečka logika mi pravi, da če sem odsotna, zamujam sedanji trenutek, ki je resnično edini, ki ga imam. Izgubim se v preteklosti ali v prihodnjih opravilih …

Pa še … Če odplavam in delujem na avtomatiki, kako naj delujem drugače, kot da reagiram? Reagiram na vse, kar se mi dogaja, reagiram na ljudi, odnose, situacije … Na vse se le odzivam, ničesar zavestno ne izbiram, saj ne morem izbirati, saj se niti ne zavedam, da imam možnost izbire.

Kako naj delujem, če lahko le reagiram? Svoj odziv lahko izberem le, če sem prisotna; če sem na avtopilotu, ne morem izbirati, ampak delujem po naprej zastavljenem scenariju (beri: po prepričanjih in vzorcih, preteklih izkušnjah, ki sem jih skozi leta vzela za svoja). Torej če ne želim vsega znova in znova pogrevati kot župo (sploh če je gobova, mama pravijo, da je ne smeš pogrevati) in se vrteti v teh 'čudovitih' karmičnih krogih, je edina možnost zavedanje, ali ne?

Pa ne pričakuj, da se lahko takoj 100-odstotno zavedaš ves čas. No, vsaka čast tistemu, ki se. A po mojih trenutnih (minimalnih) izkušnjah gre to bolj počasi. Trenutek za trenutkom, pa včasih pol trenutka, pa potem malo več in znova četrt trenutka … A pravijo, da se počasi daleč pride, in verjamem, da se tudi ti majhni trenutki nekoč razširijo in povežejo v celoto. Kot če bi imel kup dežnih kapljic in potem doliješ vodo – nastane luža, kajne? No, upam na to lužo. Do takrat pa pridno kot mravljica, trenutek za trenutkom, minutka za minutko …

Ravno danes, ko sem brskala, kaj napisati, mi je prišla pred oči naslednja vaja mojega ljubega avtorja Jeffa Fosterja – mogoče ti koristi, meni je zelo všeč. Poskusi.

Si za 1-minutni reset?

Za trenutek začuti svoje podplate na tleh in začuti, kako se dotikajo tal. Začuti stik. Tiho se spomni: tukaj sem zdaj.

Začuti polnost in težnost svojega celotnega telesa, ki te vleče navzdol proti zemlji. Začuti tudi njegovo težo. Dopusti telesu, da se sprosti.

Ne poskusi nadzorovati diha, samo opazi njegovo globino, hitrost, kakovost, kako se trebušček dviga in spušča, kako se napolni s kisikom. Začuti, kako globoko je dih zakoreninjen v sedanjem trenutku. Opazi, ali se tvoj dih spremeni, ko usmeriš pozornost nanj.

Zdaj začni opazovati občutke v celem telesu; na čelu, vratu, čeljusti, ramenih, prsih, trebuhu, zadnjici. Če kjerkoli zaznaš napetost, pusti, da je tam prisotna v vsej svoji polnosti. Dovoli ji, da se sprosti; kako bi bilo, če bi se sprostila? Vdihni vanjo, dovoli ji, da se premakne, razširi, poveča, razgradi ali ostane točno takšna, kot je. Ni tvoj namen, da karkoli spreminjaš ali brišeš ali ustvarjaš. Le ostani radovedno prisoten ob vseh občutkih.

Dovoli vse misli in slike uma, ne skušaj jih utišati, daj jim prostor. Sprejmi vse spreminjajoče se zvoke sedanjega trenutka, naj pridejo in gredo kot valovi oceana. Za trenutek popolnoma naseli sedanji trenutek, ki ga doživljaš, in ga pozdravi v trenutni sceni filma svojega življenja, ki se pojavlja počasi iz trenutka v trenutek.

Počij za trenutek. Kako se počutiš, kaj zaznavaš? Karkoli je, je okej, samo dopusti svoji izkušnji, da je, kar je, in je ne primerjaj z ničimer. – Jeff Foster

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...