Taja Albolena

Sedem principov Življenja: Četrti princip – Življenjska misija

16. marec 2014    217 ogledov

Vsaka oseba, ki se utelesi na Zemlji, nosi v sebi unikatno, edinstveno Darilo, sporočilo ali misijo, ki je pravzaprav razlog za inkarnacijo. Nedvomno je nekaj, zaradi česar si tukaj, drugače enostavno ne bi izbral tega planeta in tega življenja v katerem si. Ena izmed zelo zanimivih informacij zadnjega časa je spoznanje, da je stres, ki ga povzroča skrivanje našega življenjskega namena pogosto izvor težav s hormonskim sistemom in fizičnim nelagodjem, ki lahko vodi v bolezen. Dejstvo je, da je življenjski namen povezan s tem kdo si in ne s tem kaj delaš, česar mnogi ne razumejo. In če ne veš kdo pravzaprav si, to vodi v neravnovesje tako na mentalnem, čustvenem kot tudi fizičnem nivoju. V življenju vedno stvari delaš v smeri svoje življenjske misije ali stran od nje. In če zanikaš sebe, se skrivaš, se delaš majhnega, ne rasteš. Pravzaprav se krčiš, poskušaš se pomanjšati. In ta zakrčenost v telesu povzroča dobesedno razpad tvojega telesa, en del tebe enostavno umira in to povzroči popoln kaos v tvojem fizičnem telesu, kar se nedvomno pozna na zdravju.

Ko odkriješ svoje življenjsko poslanstvo, Te Vesolje podpre v celoti.  Življenjsko poslanstvo ni nekaj, kar je samo po sebi umevno. Izberemo ga preden se utelesimo, gre za izbiro Duše, ki nato v skladu s tem izbere svoje starše, dedno linijo, skratka svojo biologijo, z vsemi njenimi izzivi, saj je to idealno »igrišče« za to, da v polnosti objame sebe in se izrazi. In potem se moramo spomniti, ko smo enkrat tukaj, kaj je tisto, kar je res naše. Sama sem dolgo časa poznala delčke, nisem pa imela celostnega vpogleda v to, kaj poslanstvo zares je. Dokler ni po na-ključ-ju prišlo do mene vedenje, da gre pravzaprav za štiri pomembne stebre, ki tvorijo notranji temelj, jedrne želje, jedrne vrline, jedrne talente in strasti. Takoj sem dojela, da gre za notranji diamant, kajti v resnici ima obliko diamanta v nas.

Če vizija odgovarja na vprašanje kam gremo, se poslanstvo bolj ukvarja z vprašanjema kdo sem in pa zakaj sem tukaj. Ko enkrat veš, kaj je tvoje poslanstvo, si v stalnem stiku z virom notranje motivacije, strasti, ki te pelje čez vse strahove, vse dvome, vse občutke pomanjkanja, enostavno si na svoji poti in greš po njej. Nehaš se ukvarjati z zunanjim svetom in ovirami na poti, ki bi ti preusmerile pozornost levo ali desno, kajti si na svoji poti. Jasnost in usmerjenost sta tvoja vodnika, ko si v toku in greš z njim. To, da veš kaj je tvoje poslanstvo je eden od načinov, kako preseči svojega notranjega kritika in saboterja, da resnično greš za tem kdo ti si in to tudi izkusiš, utelesiš.

Razlika v kvaliteti življenja, če poznaš svoje poslanstvo ali ne, je dramatična. Življenje z ozaveščenim življenjskim poslanstvom osvetli tvojo vizijo življenja, tvoje želje, smisel življenja, občutek, da si tukaj z namenom, možnost prispevanja k razvoju sveta, ko veš, da soustvarjaš boljšo prihodnost, četudi v tem trenutku ne veš kako. Življenjsko poslanstvo razkriva, kaj je tisto ob čemer nam zaigra srce.

Na drugi strani pa je življenje brez poslanstva življenje, kjer si na avtomatiki notranjih odzivov bori, beži, zmrzni. Ponavadi gre za življenje, kjer smo nenehno v reakciji. Vedno znova preigravamo vzorce, ki smo jih podedovali, v katere smo bili udomačeni kot otroci in sledimo družbenim trendom. V otroških letih igra, v dijaških zaljubljenost, nato izbira kariere, družina, varčevanje za pokojnino, smrt.

Najbolj žalostno pri tem je to, da na zemljo prihajamo z jasno izbrano misijo, z vedenjem kdo, zakaj, kako in kaj in če povsem zapravimo svoj potencial, ki nam je dan, če ne uživamo v tistem, kar delamo, se poročimo ali ostanemo z osebo zgolj zaradi navade in živimo povprečno življenje ob tem najbolj trpimo v sebi, kajti del nas ve, da smo tukaj zaradi nečesa večjega.

Del nas ve, da smo tukaj kot edinstvena, unikatna, enkratna oseba, ki je prišla, da prispeva nekaj izjemnega. Če delamo to, kar dela povprečen človek, dobimo to, kar dobi povprečen človek. Moramo se naučiti poslušati sebe. In se hkrati naučiti, kako presegati sami sebe in zaupati, da vse kar se nam na začetku zdi težko sčasoma izgubi težo in postane lahkotno.

Moja pot me je vodila skozi preseganje povprečnosti. Ko opazujem povprečnost, se le steška pomirim z njo, ker ubija duha in ker te ukalupi v znano. Veliko raje imam prostranosti neznanega, čeprav je včasih veliko izzivov na poti in tudi približno ni lahko.

Ko sem potovala skozi različne nivoje življenja sem na svojem popotovanju vedno znova izbirala, da presegam odvisnost in nato neodvisnost/enakost in ravnovesje pol-pol, ker obožujem strast, navdihe, sočnost in življenje. Verjamem v to, da smo ljudje Kreatorji, da ustvarjamo svoje zgodbe. In lahko jih ustvarjamo zavestno, skozi zavesne izbire ali skozi nezavedne reakcije, in to je izbira, ki nam je dana na voljo vsak trenutek. Nihče ni rekel, da je življenje lahko, v resnici ni, še posebej, ko izbere pot, kjer zavestno izbiraš kaj kreiraš.

Kajti to s čimer te življenje sooči je, da je potrebno prevzeti 100% odgovornost za svoje izbire in s tem imamo ne-malo težav v svojih življenjih.

Ko sem se zavezala temu, da živim svoj klic, da hodim za tem, kar me navdihuje in vedno znova izbiram, da živim svoje darove in sem v služenju življenju, nisem vedela, da bo moja izbira tako pogosto na preizkušnji, kot je. To je pot preseganja samega sebe, ko vsak trenutek izbiraš stvari v svojem življenju, ki so neudobne, ki so nove, ki so neznane in to je pogosto velik izziv. Ko se zavedaš, da si ljubezen in izbiraš, da v polnosti živiš to ljubezen, si dnevno izzvan v tem, da boš to izbral ponovno in še enkrat ali ne. In mnoge to »preizkušanje« moti. Sama sem mnenja, da v resnici preizkušamo sami sebe, ali bomo zvesti svoji zavezi ali jo bomo spremenili in izbrali drugače. Vedno znova je potrebno preseči udobje znanega in deskati na valovih življenja. In v zadnjih mesecih so ti notranji čustveni valovi resnično veliki.

Dnevno se učim, da ostajam predana svoji poti in zavezana svoji misiji. Na tej poti se učim in vse svoje izkušnje predajam naprej tistim ženskam, ki čutijo, da želijo preseči notranje udobje znanega in so pripravljene, da se v polnosti predati življenju. Kajti življenje je tvoja narava, ti si življenje in v resnici se samo predaš sama sebi. In to je izjemen izziv, kajti podajaš se v neznano, kjer ni garancij, kjer ni zemljevidov, kjer ne veš kaj in kako. In vendar potuješ s popolnim zaupanjem vase, s popolnim vedenjem, da si na najboljši možni poti, samospoštovanjem in cenjenjem svoje lastne vrednosti.

Vizija je smer, kamor naj gremo, poslanstvo pa je naša optimalna vloga, ki jo naj »odigramo«, je to kdo mi v resnici smo, kar moramo prepoznati in objeti v sebi, da zaživimo kot celostno izpolnjena in zadovoljna Bit.

Komentarji (1)

  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (velja le za tvoj prvi komentar)!
Štefka
  komentiral 11 mesec nazaj
Stopnja zmožnosti preseči samega sebe v dajanjih za druge je najlepša melodija na zemlji, ki odmeva onkraj vsega hudega za dobro človeštva. Taja tole pa samo za tebe ( za navdih še kakšnega podobnega članka ) in uživaj...https://youtu.be/ZRgIfLOHle0

Facebook komentarji

Nalagam...