Že nekaj časa nazaj sem imela priložnost prebrati “zgodbo o neandertalcu”, ki vsakič znova naredi vtis name. Kljub temu, da nisem uspela najti avtorja te “zgodbe” bi jo želela deliti z vami.
Nekoč je bil … inteligenten, bister voznik motorja, ki se je hotel s svojim motorjem prebiti skozi neskončno velik gozd brez poti. Vozil je čez veje, kamne, potoke, čez drn in strn. Pri tem se je enkrat po levi in drugič po desni izogibal mogočnim vejam, hrastom, bukvam. Včasih mu je to uspelo, včasih pa tudi ne. Dostikrat je padel, pobral motor in ga ponovno zagnal. Zakaj je pogosto padal? Mar s svojo bistroumnostjo ni znal oceniti vseh okoliščin in izbrati najboljše poti med ovirami?
Razlog za pogoste padce je njegov sopotnik, ki sedi zadaj. Ta sopotnik je čudna duša in tudi obnaša se nenavadno. Oglejmo si ga bolj podrobno. Sopotnik ima dober spomin. Predvsem padci se mu vtisnejo v spomin. Vsaka veja, mimo katere ni šlo po levi strani, vsak potoček, v katerem sta obtičala, je zanj nepozaben. Sopotnik se ne zna učiti. Novi situaciji se ne zna spontano prilagoditi. Če je, na primer, šlo zelo na tesno po levi strani mimo veje, meni, da tudi pri naslednji leva stran pomeni nevarnost – in se nagne v desno, ne da bi opazil, da je tokrat varnejša pot prav po desni strani, ter se pri tem sploh ne ozira na boljšo presojo voznika.
Motorist v pragozdu: to sem jaz. Sopotnik na zadnjem sedežu pa je »neandertalec« v meni. Ta trmasti sopotnik, ki se na ovinkih pogosto nagne v napačno smer in s tem povzroči nepredvidene zaplete in padce, je moj drugi JAZ, moja podzavest.
Drevesa iz našega primera so ovire, s katerimi se srečujemo v življenju, vplivi in so ljudje, ki določajo naše obnašanje. Mož za krmilom, ki ima dosti slabši spomin od sopotnika, skuša novo nastale zapreke soditi po trenutnem navdihu. Z očmi in ušesi, z občutenjem, okusom in vonjem poskušamo pojasniti situacijo, z bistrostjo in razumom jo želimo pravilno oceniti. Trudimo se obnašati logično in razumsko.
Prav nasprotno pa naša podzavest prenaša izkušnje iz davne preteklosti avtomatično na drugo stran. Izkušnje z nerazumnim očetom prenese kasneje na učitelja v šoli, na nadrejenega v podjetju, na vse tiste avtoritativne osebe, ki jih doživlja podobno kot nekoč očeta. Tako kot naš sopotnik na motorju zamenjuje prava drevesa z nevarnimi drevesi iz spomina, tako naša podzavest prevzema spominske predstave in jih projecira v nove situacije. Naj potem razumna, logična zavest nastopa še tako zanesljivo – “sedaj nikar ne jeclaj, nikar ne zardevaj!”- podazavest se prebije skozi. Obnašati se želi tako, kot je bilo nekoč v preteklosti primerno. In zato se zgodi, da se takrat, ko se želimo braniti, se sklonimo, se naredimo čim manjše, enako kot se otrok, poln krivde, naredi majhnega, se trese in jeclja, ko ga oče krega.
Naša podzavest se ne spominja le tega, kar smo doživeli od rojstva naprej, temveč se spominja časov, ko se je pračlovek oborožen s kostmi in kamni, boril z zvermi v boju za preživetje. Spominja se izkušenj, ki jih je celo človeštvo doživelo pred 100.000 leti. Ta podzavest je veliko, veliko starejša od naše zavesti.
Nihče izmed nas ne sedi sam na motorju. Tudi tisti, ki nikoli ne zardi in zajecla, vozi svojega “neandertalca” s seboj.
Na izbiro imamo, da prisotnost nenavadnega sopotnika zavestno sprejmemo ali pa ga ne želimo opaziti. Lahko si ga skušamo razložiti ali pa ga izriniti iz našega vidnega polja. To slednje lahko uspeva le nekaj časa: a s tem se izpostavimo nevarnosti, da se bo naš sopotnik v najbolj neprimernem trenutku osamosvojil in prevzel nadzor nad motorjem.
Seveda lahko srečno živimo, ne da bi razmišljali o “neandertalcu”, zagotovo ni potrebno študirati psihologije, da postanemo dobri mehaniki, inženirji, kemiki ipd. Pa kljub temu, ko pomislimo na vse odnose v katerih smo, je pravzaprav bistvenega pomena razumeti prvinske razloge za specifično obnašanje naših sogovornikov in ne nazadnje nas samih.
Znanost našega sopotnika seveda ne imenuje »neandertalec«. V ta namen ima mnoge raznolike in pomensko različne opise. Ni se traba podrobneje ukvarjati s tem. Dovolj je, če se razumsko zavedamo, da je na našem motorju in motorju našega sogovornika vedno prisoten še po en sopotnik. Bistrost zapoveduje, da imamo ta dva sopotnika vedno na očeh. Izkušnje nas učijo, da je druge ljudi najlažje pripraviti do dejanj takrat, ko razumemo vpliv na njihove neandertalce. Oglejmo si jih torej še enkrat.
- ta neandertalec je, kot smo že ugotovili, trmast. Ne da bi se zavedal, živi v svetu izkušenj svojega spomina in je zato slep za resničnost, ki jo ima pogosto pred očmi.
- danes v 21. stoletju, se obnaša tako, kot se je seveda obnašal pred 100.000 leti v pragozdu. Z drugimi besedami : je “zver navad”.
Zatorej je:
- domišljav: Napihnjen je kot balon in se včasih razkazuje kot pav.
- občutljiv, ranlljiv: Majhna igla zadostuje, da balon poči.
- negotov: Zaveda se svoje ranljivosti in če svoje okolice ne uspe premagati, se izkaže za pravega strahopetca. Napade le takrat, ko je v to prisiljen, ko je stisnjen v kot.
- nezaupljiv: Naš neandertalec je, kakor pred 100.000 leti v pragozdu, ustrahovano, nezupljivo bitje. V svojih soljudeh zavoha le neandaertalce, ki ga občasno panično ustrahujejo. Je dvomljivec, ki vedno pričakuje le najslabše.
- nenasiten: Naš neandertalec ni nikoli sit. Nobene priložnosti ne izpusti, da si ne bi želodca do sitega nabasal. Skuša si pripraviti zalogo ne le za sedem dolgih dni, temveč za vekomaj. Imeti hoče vse.
- čredna žival: Šele takrat nekaj stori, ko to storijo drugi. Ali v obratnem pomenu: nekaj stori le takrat, ko je to nasprotje tistega, kar počno vsi ostali.
Vprašali se boste, od kod ta gotovost, da vsak človek pelje s seboj svojega neandertalca! Ni vam treba verjeti, prav ničesar. Obstoj neandertalca ni stvar prepričanja ali verovanja, temveč vprašanje osebnih izkušenj in pozornega opazovanja. Z nekaterimi primeri se lahko sami prepričate, če je to res slika človeka 21. stoletja: vitalen, inteligenten, odločen, pogumen, vljuden in kultiviran voznik ter štorast sopotnik z opisanimi lastnostmi; razumno bitje s kulturno zelo zaostalim “drugim jazom”.
1. Peljite se kdaj pri rdeči luči (seveda na lastno odgovornost!) čez križišče in opazujte v vzratnem ogledalu, kakšen je tisti drugi svet v katerem živimo: kar vidite v ogledalu, niso ljudje 21. stoletja, temveč bolj ali manj podivjane, grozeče horde neciviliziranih praljudi. Tokrat nimate opravka z lepo vzgojenimi sovrstniki, temveč z neadnedrtalci, ki spuščajo takšne glasove, da bi jih moralo biti sram.
2. Ste že imeli kdaj priložnost nastopati pred večjim avditorijem? Ali iz lastnih izkušenj veste, kaj pomeni imeti tremo? Od začetka si prizadevamo delovati in govoriti sproščeno, a kar naenkrat le s težavo spravimo kakšen stavek skozi posušeno in nenadoma preozko grlo. Zakaj jecljamo? Zakaj nam srce divje razbija? Zakaj imamo hladne noge, vlažne roke in potne srage na čelu? Saj to je popolnoma nerazumljivo, nezaželjeno! V nas se je pravkar prebudil neandertalec, ki v publiki ne vidi skupine dobro hotečih soljudi, ki si želijo od nas kaj naučiti ali se pustiti zabavati, temveč čredo drugih neandertalcev, ki mu je nevarna in ga navdaja s strahom.
3. Kaj stori mačka, ko sreča svojega sovražnika, velikega sosedovega psa? Usloči se in naježi dlako, da je videti dvakrat večja, kot je v resnici. S tem blefiranjem skuša skriti svoj strah v upanju, da bo sovražnik na ta način brez boja zapustil teren. Naš primitivni sopotnik se ne obnaša nič drugače kot mačka. Še danes se obnaša tako, kot je bilo prav pred 100.000 leti v pragozdu, se pravi ustrezno takratnim situacijam.
Zakaj označujemo človeka, ki ima vpliv, kot “veliko živino?” Naša govorica pove mnogo bolj nazorno, kot se tega sploh zavedamo, kaj pomeni, srečati nekoga, ki ga občutimo kot “veliko živino”. Občutimo podobno, kot če bi nas vrgli v levji brlog.
»Levji brlog«? Mar ni to še en tak izraz? Zakaj imenujemo pisarno, v kateri dela oseba z velikim vplivom,»levji brlog«? Strahospoštovanje, s katerim nas navdaja »velika žival«, gre mnogo dlje od tega, kar želimo opisati z neko civilizirano, ne-pradavno prispodobo.
4. Ali ste že opazili, kako nenavadno se je voziti v dvigalu z neznanci? Eden brska po žepih in išče neobstoječo stvar, drugi nepremično zre vstrop ali v tla, tretji v rokah obrača kuverto, na kateri ni nič napisanega. Vsak bi bil vesel in bi začutil olajšanje, če bi navzoča mamica pričela čebljati s svojim sinkom in s tem postala odvod za nevzdržno napetost.
Zakaj nam je v dvigalu tako neprijetno? Neandertalci so si v dvigalu preblizu in so zato nemirni. Potlačen strah in agresija ustvarita neprijetno, napeto vzdušje in nenavadno obnašanje.
Čemu imeti sliko neandertalca pred očmi?
Predstava voznika motorja in njegovega spremljevalca nam bo rabila kot miselni vzorec, kot delovna hipoteza, ki pomaga bolje razumeti svet okoli sebe. Pomaga naj, da bomo lahko na našo okolico imeli večji vpliv.
Le kako nam je lahko takšna vizualizacija v pomoč?
1. Ta slika človeka mi omogoča, da verjamem v dobro v ljudeh tudi takrat, ko mi nekdo v določeni situaciji deluje trmasto, napihnjeno, občutljivo in strahopetno. Tedaj si rečem:»To je le nezaupanje sopotnika, ki se je dal opaziti na neprijeten način.« Velika razlika je, če si o nekem človeku mislim:»…je pa res nemogoč«, ali če ugotovim:»…trenutno je pod prevlado svojega lastnega neandertalca.« Takšen odnos mi omogoča, da sem do sodelavcev, do nadrejenih in do strank uvideven, toleranten in velikodušen. Pri tem mi ni treba posiljevati samega sebe in si vedno znova dopovedovati:»Človek je dober.« Človek ni niti povsem dober, niti povsem slab. Celo najbolj razumen, simpatičen in pogumen človek vozi svojega neandertalca s seboj.
2. Ta predstava o človeku deluje tudi name. Tudi jaz prevažam na zadnjem sedežu sopotnika, ki se še ni povsem prilagodil razmeram 21.stoletja. Če vem, da je vedno tam, ga bom lažje obvladoval, v danem trenutku lažje pripravil do molčanja. Tako se mi ne bo zgodilo, da bo, naprimer, sredi pogajanj prevzel besedo.
3. Vedenje o tem, da sta vedno dva, s katerima imam opravka, čeprav vidim le eno samo osebo, mi daje možnost, da suvereno obvladam tudi psihološko težke situacije.
Bodimo uvidevni, tolerantni, velikopotezni! Imejmo lastnega neandertalca pod nadzorom!
V prihodnosti bo še bolj pomembno, da bomo imeli sliko neandertalca zavestno pred očmi. V našem hitro spreminjajočem se svetu bo zavestno obravnavanje našega sopotnika eden od odločilnih faktorjev uspeha.
