O tem, da s svojimi mislimi ustvarjamo svoje življenje, in o tem, da so lahko naše misli posledica sklepov, ki smo jih sprejeli že davno, sem že pisala. Pa tudi o tem, da so lahko bili ti sklepi sprejeti na podlagi naših takratnih zaznav. Na podlagi takratnega razumevanja. Lahko razumevanja petletnega otroka, ki so ga starši kritizirali zaradi svoje lastne stiske.
Tako že vemo, da so naše misli tiste, ki pišejo naše življenje in nam tako dajejo navodila, kako ravnati. Končni produkt tega pa so naši življenjski rezultati, ki niso nujno vedno dobri.
Tudi o tem, da nam drugi ljudje s svojim vedenjem le kažejo, kaj je znotraj nas, nam je, vsaj na trenutke, že znano. Danes pa sem naletela na misel, da nam kažejo tudi našo potrebo po določenem občutku. Po občutku, ki nam je poznan in tako domač. Kar pa ne pomeni nujno, da so tiste stvari, ki so nam domače, tudi prijetne. Lahko so sila neprijetne, vendar jih poznamo in jih zato nenehno podoživljamo.
Kaj pa, če je to, da nam drugi ne zaupajo, nas vidijo, kot slabe, pokvarjene, lažnive ..., le naša potreba po tem, da se tako počutimo? Da prav zaradi te potrebe vstopajo v naša življenja takšni ljudje, da bi lahko to potrebo prepoznali in se ji odrekli?
Začne se s tem, da to lahko vidimo. Zatem pa, da smo se z vsem srcem pripravljeni odpovedati tej potrebi. Da si lahko rečemo: Pripravljen sem se rešiti potrebe po tem, da me kritizirajo, da me zmerjajo, da mi ne zaupajo ... In ne nazadnje, da si vse to zmoremo odreči tudi sami sebi. Čeprav nam je to tako zelo domače in znano.
Smo veliko boljši, kot verjamemo, da smo. Ko bomo sami to doumeli, bo to zaznala tudi naša okolica.
