Čustvena zrelost v povezavi z delovanjem v kolektivni realnosti
V preteklosti je prevladovalo prepričanje, da so ljudje z dobrimi intelektualnimi sposobnostmi posledično tudi čustveno zrelejši od tistih s povprečnimi, a seeda ni tako.
Ljudje zaznavamo svet skozi čustveni filter, ta pa ni neposredno odvisen od intelektualne razvitosti. Dejstvo je namreč, da se lahko intelektualno razvijamo doma, skozi branje različnih knjig, gledanje poučnih oddaj, poslušanje misli različnih duhovnih učiteljev …, skratka, ločeno od življenja. V nasprotju z intelektualnim pa se čustveni razvoj dogaja zgolj skozi interakcijo z ljudmi in dogodki v vsakdanjem življenju. To seveda pomeni, da lahko na intelektualni ravni vemo o življenju res ogromno, živeli pa ga bomo v skladu s svojo čustveno razvitostjo/zrelostjo, ki je posledica življenjskih izkušenj. Ali povedano z drugimi besedami – na intelektualni ravni lahko razumemo, da partnerja zares ljubimo takrat, ko mu znamo brez odporov dopustiti, da nas zapusti, na čustveni ravni pa to zmore redkokdo. Enako relacijo najdemo tudi na ravni fizičnega zdravja, ki je v korelaciji s tem, kako življenje živimo, ne pa s tem, kako mislimo, da bi ga morali – življenje živeti ali o njem razpravljati sta dve povsem različni stvari.
Na stopnjo čustvenega razvoja poleg zorenja sicer vpliva učenje na intelektualni ravni, dejstvo pa je, da v določenih življenjskih situacijah prihaja do popolnih miselnih blokad ter da določeni tipi življenjskih situacij določajo čustveno-mentalne odzive, ki so v večji ali manjši meri odvisni od stopnje čustvene zrelosti.
Glede na svojo čustveno zrelost resoniramo s posameznimi nizko- in visokovibracijskimi polji realnosti. Skromnejša je čustvena zrelost, bolj smo pod vplivom nizkovibracijskih polj in bolj so destruktivna. To seveda vpliva tudi na naše ciljne strukture. Da svoje cilje izbiramo po svobodni volji, je v veliki meri zgolj privid. Ameriški profesor psihologije Clare W. Graves pa je odkril nekakšno motivacijsko strukturo, skozi katero naše ciljne strukture ne le odražajo določene potrebe, ampak imamo globinsko potrebo po tem, da jih realiziramo po določenem vrstnem redu. Pri tem gre tako za dejstvo, da pri ciljih višjega ali abstraktnega tipa ne moremo biti zares uspešni, če nimamo zadovoljenih nekaterih osnovnih potreb, kot tudi za to, da cilje, ki jih osvojimo, spremljajo določeni vedenjski modeli, ki izhajajo iz čustvene zrelosti.
Model čustvenega zorenja
Na Gravesovih postavkah temelji devetstopenjski model čustvenega zorenja in njegovega vpliva na ciljne strukture, ki ga navajam:
1. Najnižje čustveno stanje je povezano predvsem z aktivnostjo reptilskih možganov, zanj pa je značilno to, da smo osredotočeni na golo preživetje in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Gre torej za fizični obstanek (hrana, dom, denar za preživetje …). Čustvene potrebe te ravni so ljubezen na fizični ravni, telesna bližina, potreba po dotiku, nežnosti in izpolnitev skozi spolni odnos ter vse druge oblike telesnih aktivnosti, ki vodijo v stanje ugodja. Da bi obvladovali to stopnjo čustvene zrelosti, moramo torej imeti izoblikovan odnos do materialnega na vseh ravneh, na to, kako ga bomo izoblikovali, pa vplivajo tako naši starši/vzgojitelji v najzgodnjejši fazi kot to, da določenih potreb v sebi ne zatiramo, kar je spet v veliki meri, ne pa povsem, odvisno od vzgoje v zgodnji fazi. Če torej otrok v tej fazi ne izkuša ljubezni in topline, če ga učijo, da je svet poln nevarnosti ipd., kot tudi če bo kasneje kot odrasel zatiral nekatere potrebe, ki izhajajo iz te ravni, je velika verjetnost, da ne bo osvojil polne zrelosti te ravni. Če se ne počutimo varnih in nimamo zadovoljene določene stopnje telesnega ugodja, ne le da v ciljih višjega spektra ne moremo biti uspešni, ampak zanje celo nimamo zanimanja. Dober primer tega dejstva je bil očiten v vojni na Hrvaškem pri številnih beguncih, od katerih so nekateri komaj ohranili življenje, večina pa je bila priča vojnim strahotam, ki so vodile v različne travme. Zato so jim zagotovili vrhunske psihoterapevte, med katerimi so bili tudi ameriški in nemški. Rezultat pa je bil skoraj ničen – ti ljudje so potrebovali občutek varnosti, vizijo, kje in kako bodo v prihodnosti lahko živeli, ne pa psihoterapije.
V kaj vodi zatiranje nekaterih naravnih potreb, pa vidimo v številnih aferah pedofilije, ki se nanašajo na nekatere krščanske duhovnike. Kaj je pravzaprav v ozadju te problematike?
Potreba po spolnem odnosu je naravna in normalna, in če jo prekinemo s celibatom, ki torej prepoveduje kakršnekoli spolne odnose, to v nekaterih posameznikih povzroči notranji pritisk, ki mu niso kos. A zakaj so njihova opredelitev številnih otroci, in ne osebe nasprotnega spola? Odgovor na to vprašanje tiči v začetku tega teksta, kjer sem govoril o tem, da o življenju na mentalni ravni lahko vemo vse, živimo pa ga v skladu s čustveno zrelostjo, ki se razvije skozi življenjske izkušnje. Duhovniki intelektualno/teoretično vedo o življenju zelo veliko, vendar pa je njihov način življenja takšen, da nekaterih stvari preprosto ne izkusijo. Sposobnost vzpostavitve globljega oziroma spolnega odnosa z osebo nasprotnega spola poteka skozi začetne nespretnosti in nerodnosti, duhovniki pa teh izkušenj nimajo. Poleg tega jih avtoriteta, ki jo predstavljajo, dodatno ovira pri vzpostavitvi intimnega odnosa z nasprotnim spolom, saj imajo občutek, da bi jim določene nespretnosti, do katerih bi pri tem najverjetneje prišlo, spodkopavale avtoriteto. Zato se v primerih neobvladljive spolne sle številni raje spravijo nad otroke, nad katerimi zlahka vzpostavijo notranjo gotovost, potrebno za spolni odnos.
Moč te čustvene ravni vidimo tudi v vsakdanjem življenju. Ljudje morajo za enak ali manjši denar delati vedno več, mediji pa so polni novic o takšnih in drugačnih katastrofah in ogroženostih. To ljudem zoži fokus na golo preživetje, v katerem izgubijo zanimanje za številne druge vidike življenja, pri tem pa trpijo predvsem odnosi.
Se nadaljuje ...
inspiracije