Druga stopnja čustvenega stanja oziroma globinske čustvene motivacije
Se nanaša na našo usmerjenost na družino, ki stopi v ospredje, takoj ko so zadovoljene naše primarne potrebe, vezane na preživetje. Gre za globinsko potrebo po čustveni varnosti, ki nam jo daje občutek, da družini pripadamo in nas ta na vseh ravneh podpira. V fazi odraščanja je v otroku ta potreba močnejša kot potreba po tem, da je samosvoj, zato dele sebe pogostokrat zataji, da bi dobil jasnejši občutek sprejetosti v družini oziroma občutek, da je od družine ljubljen. Svoje mnenje v tej fazi torej zataji in oblikuje življenjske poglede glede na nazore 'plemenskega poglavarja'. V tej fazi meni, da je zanj dobro tisto, kar je dobro za družino. Čustveno varnost si torej poskuša zagotoviti tako, da se drži običajev in vrednot družine oziroma plemena, ki jih je pripravljen tudi za vsako ceno braniti, če so od zunaj ali znotraj kakorkoli ogrožene. Primer: v določenih okoljih se zgodi, da recimo po tem, ko oče spolno zlorabi mladoletno hčerko in ta to pove mami, slednja poskuša hčer prepričati, da se to ni zgodilo. Do tega pride zaradi potrebe po ohranjanju podobe o vrednotah družine tako navzven kot navznoter.
V psihično zdravo osebo bo načelno otrok odrasel le, če mu družina daje podporo pri uresničevanju idej, doseganju ciljev in oblikah vedenja ter mu pomaga oblikovati pomembnejše življenjske načrte. Številni strokovnjaki celo menijo, da je treba otroka podpreti tudi pri nekaterih deviantnih oblikah vedenja/delovanja, recimo pri kajenju. Številne raziskave so namreč pokazale, da otrok številne deviantne oblike vedenja opusti sam, če se starši proti njim ne borijo, ampak mu jih 'dovolijo', s tem da mu dajo tudi jasno in nedvoumno informacijo o tem, kakšen vpliv ima cigareta ali katera druga oblika deviantnega vedenja na njegovo zdravje, razvoj ...
Težnja po zadovoljitvi potreb družine pride v ospredje tudi v odraslosti, ko ima človek lastno družino, njene potrebe in odnosi v njej pa niso zadovoljene. Velik del travmatskih izkušenj, ki jih doživljamo, je povezanih s pomanjkanjem čustvene podpore družine, zato tudi zdravljenje družinskih odnosov spada v to raven čustvenih potreb. Na tej ravni gre torej za težnjo po čustveni varnosti, ki jo dobimo skozi podporo članov družine.
Razvoj osebne moči
Potrebi po občutku pripadnosti družini sledi potreba, da se uveljavimo tudi zunaj kroga družine, ves čas pa v nas tli tudi potreba po tem, da smo samosvoji. Vse to je povezano z občutkom samospoštovanja, ki se razvija na osnovi razmerja med tistim, kar mislimo/čutimo, da bi morali biti, in tistim, kar skozi reakcije drugih na naša dejanja čutimo, da smo. Zato sta najpogostejša motivacijska momenta te faze težnja, da določene stvari dokažemo drugim in sebi, ter potreba po izražanju svoje osnovne samosvojosti. Z uresničenjem tega začnemo segati prek inkodiranih meja, ki izhajajo iz specifičnih družinskih okolij in njihovih 'pravil'.
Če je recimo družina v kolektivni identiteti žrtve, nas načelno ne bo podprla pri uresničevanju samostojnih poslovnih projektov, saj bo prepričana, da drsimo v propad.
Ta potreba se prvič pojavi v puberteti in adolescenci, ki sta torej procesa, ki tičita v njenem ozadju (puberteta je bolj telesna, adolescenca pa bolj čustvena). V tej fazi je sila pomembno, da se znamo izraziti in da dobimo od družine/družbe povratno informacijo, da so naše težnje dobro sprejete. Družinski odnosi, v katerih je potreba odraščajočih po lastnem izrazu stalno omalovaževana, ne vodijo v razvoj osebe, ki bi bila v odraslosti psihično stabilna. Če namreč pozitivne povratne informacije ni, postane posameznik introverten ali pa poskuša pozornost/potrditev izsiliti celo z nasiljem. To je pogostokrat prisotno med otroki, kjer so nasilneži običajno tisti, ki se niso znali uveljaviti na noben drug način. Kakovost te življenjske faze se kaže tudi kasneje v življenju, saj se lahko le tisti, ki so se naučili udejanjati potrebo po lastnem izrazu, kreativno vklopijo v družbo, drugi pa običajno igrajo vloge žrtev ali upornikov.
V kontekstu potrebe po potrditvi okolice tudi vzgoja v pretirani skromnosti ni najboljša – prav ljudje, ki so bili vzgajani tako, se kasneje pogostokrat razvijejo v bahate in egoistične osebe, v čustvenih vezah pa poskušajo partnerja in njegovo delovanje na vseh ravneh nadzirati. V vseh teh primerih gre seveda za poskus kompenzacije pomanjkanja potrditve v fazi, ko je bila ta za to osebo zelo pomembna.
Položaj in občutek varnosti v družbi
Ko so zadovoljene naše potrebe, vezane na preživetje, in občutek čustvene varnosti ter smo se do neke mere uveljavili oz. dobili samopotrditev, se pojavi spontana potreba po vključitvi v družbo, vezana običajno na obdobje delne ali popolne osamosvojitve. Čustvena potreba te ravni je izpolnitev skozi skladno ljubezensko zvezo. Medtem ko adolescent pogostokrat teži k samopotrditvi skozi številne kratkotrajne ljubezenske zveze in jih zato tudi ne jemlje preveč resno, na tej ravni išče partnerja za resno razmerje z vsemi spremljajočimi vrednotami. Takšna zveza je temelj za izgradnjo družine.
Na osebni ravni torej poskušamo osnovati družino in v lastno življenje vnašamo nekakšen red – življenju damo strukturo, ki odraža cilje, pričakovane rezultate, na katere se lahko zanesemo.
V takšnem okolju težimo za ekonomsko in pravno varnostjo. Ker poskušamo svoji družini zagotoviti varnost, nam je v interesu oblikovanje družbe, v kateri bo to mogoče, zato smo tudi energijo pripravljeni usmerjati na način, da družba na vseh ravneh bolje deluje. Postanemo del nje, in sicer tako, da se začnemo enako, kot smo se v zgodnji fazi otroštva prilagajali pravilom družine, zdaj prilagajati pravilom družbe, se zavedati dolžnosti in odgovornosti, ki jih vključitev vanjo prinaša, spoštovanja družbene hierarhije, avtoritet, zakonov …
Glede na to, da pri nas kolektivno gledano prevladuje zavestnost žrtve, je zelo veliko ljudi, ki vse življenje 'obtičijo' na tej ravni čustvene zrelosti in nezavednih motivacijskih gibal.
Se nadaljuje …
inspiracije