V prejšnjem delu smo končali s ciklom, ki se nanaša na stanja, pri katerih smo v veliki meri vezani na nizkovibracijska polja realnosti. Dokler skozi ta stanja čustveno ne dozorimo, se sicer seveda lahko ukvarjamo tudi s t. i. višjimi stanji, vendar pa nam bo pozornost ves čas uhajala na segmente nižjih stanj, ki jih nismo v resnici izživeli in s tem dosegli ustrezne čustvene zrelosti. Peta stopnja (težnja po osebni realizaciji in osebnem uspehu v družbi) je pravzaprav mejna in vsebuje številne elemente višjih in nižjih stanj.
Stanja visokovibracijskih motivacijskih gonil, ki ne prihajajo od zunaj, ampak iz nas samih, pa so:
Težnja, da s svojim delovanjem prispevamo k dobrobiti vseh
Ko torej dozorimo skozi petih nižjih stanj, se v nas pojavi spontana potreba po tem, da poskušamo prispevati h kakovosti dužbenega razvoja in življenja na splošno. Običajno se začne tako, da začnemo opažati vseprisotne destruktivne segmente evolucije narave in človeštva – vojne, lakoto, revščino, verske in rasne probleme in druge oblike neenakosti, ekološke probleme kot posledico neprimernega izkoriščanja naravnih virov ..., potem pa najdemo način, da se vključimo v proces kreiranja bolj humane družbe. Čustvena potreba te ravni je ljubezen ne le do bližnjih, ampak do družbe in narave kot celote, ki zamenja racionalizem nižjih stanj. Oseba se na tej ravni zavzema za enakomernejše razporejanje dobrin, socialno varnost, čisto tehnologijo, reševanje problemov v naravi, zaradi globinskega zavedanja vsesplošne povezanosti na več ravneh in hkrati čara raznolikosti pa ciljev ne poskuša uresničevati le prek dogovorov, vključevanja v humanitarne akcije ipd., ampak uporablja tudi energijske pristope iz domene duhovnosti.
Potreba po osebnem razvoju
Na prejšnji ravni dobi oseba jasno vedenje o večplastni povezanosti, a čuti, da v praksi ne more izkoristiti vseh potencialov tega dejstva. Zato jo začne zanimati predvsem lastni napredek, ki bi ga potem lahko dala v službo celote. Fokus zato spet usmeri nase, tako da začne pospešeno razvijati sposobnost samoopazovanja, se skoznjo zavedati identifikacij s potrebami, ki izhajajo iz materialnega sveta, iskati smisel življenja, njene namere pa se nanašajo predvsem na transformacijo zaznanih lastnih slabosti oziroma na večplastni razvoj osebnih potencialov. Odprta je do novih informacij, ki jih zna kakovostno izbirati in povezovati, neodvisno od vseh trendov in mnenj splošno priznanih avtoritet. Materialne dobrine je torej v tej fazi ne zanimajo več, zato pa postane spontana in se nauči povezovati različna znanja, ki jih skozi lastno izkušnjo udejanja v številnih segmentih življenja, ki presegajo materialni svet, hkrati pa je sposobna delovati v vseh družbenih procesih, ne da bi se pri tem ujela v past identifikacij, ki jih ti nosijo s seboj. Ta neodvisnost se kaže tudi v čustveni sferi. Šele na tej ravni čustvene razvitosti znamo človeku, ki ga imamo radi, dovoliti, da odide, ne da bi se pojavila osebna bolečina v primerih, ko gre za osebo, ki nam je bila zelo blizu. Pri tem seveda ne gre za čustveno hladnost, ampak za to, da živimo večplastno povezanost z vsemi, v okviru tega pa spontano upravljamo ritme stanj, kakršni sta čustveno približevanje in oddaljevanje.
Potreba po globalnem razvoju
Ko človek razvije zgoraj opisane sposobnosti, se pojavi spontana potreba, da jih plasira v dejavnosti, ki so v dobrobit vseh. Zaveda se, da povezanost ne pomeni izgube individualnosti in da je prav ta individualnost vsakega dela celote ključen element napredka. Osredotoči se torej na dejavnosti, ki prispevajo k evoluciji celote, pri tem pa ne išče nujno različnih voditeljskih funkcij, saj se zaveda potencialov in moči delovanja iz ozadja. Pri tem delovanju ji je pomemben planet kot tak, saj se zaveda, da smo ga že tako izčrpali, da svojih napak v zvezi s tem zgolj z delovanjem v materialnem segmentu verjetno ne moremo več popraviti, zato išče tip duhovnosti, ki bo resnično osvobodil človeštvo in planet. Če ne igra vidne vloge v kateri od organizacij, ki imajo globalne humanitarne cilje, običajno deluje kot duhovni učitelj. Čustveno izpolnitev čuti, kadar sebe, druge in svet osvobodi bolečine, omejitev in problemov.
Popolna izpolnitev
Razsvetljenost – zavest, da je vir vseh problemov v ločenosti od celote. Včasih deluje kot duhovni zdravilec, včasih kot umetnik ... Čustvena potreba – popolna nedolžnost, stanje brez krivde (koren krivde je v ločenosti od celote).
Ob koncu se vračam k meji med nizkovibracijskimi in visokovibracijskimi polji, s katero sem v tem delu začel. Neko polje realnosti, ki jo izkušamo, ima več podpolj. Ko smo na peti stopnji, stopnji osebne realizacije in osebnega uspeha, prav gotovo izkušamo tako visokovibracijska kot nizkovibracijska polja. Nizkovibracijska zato, ker smo kot del celote fokusirani nase, visokovibracijska pa zato, ker nas delo izpolnjuje. Če sta nas ustrezna življenjska doba ter intelektualni in čustveni razvoj usmerila k potrebam višje stopnje, nismo pa do konca izživeli potreb nižjih stopenj, jih kasneje preprosto moramo izživeti. Kadar se recimo odrasli obnašajo otročje, je to zato, ker tega niso izživeli takrat, ko je bil čas za to. To je tudi v ozadju krize srednjih let, ko se posameznikom 'trga' in se obnašajo kot pubertetniki. Če nismo izživeli svoje seksualnosti, dosegli materialnega statusa, dobili potrditve od okolice, bomo to poskušali dobiti slej ko prej, ne glede na to, s kakšnim tipom 'duhovnosti' se trenutno ukvarjamo in kako intenzivno.
inspiracije