Tadej Pretner

Vibracijski vidik karme in materialne realnosti, 2. del

3. avgust 2015    297 ogledov

Načelno je duša razvijajoča se nesmrtna bit, ki preživi smrt fizičnega telesa. Zori lahko le prek izkušanja materialnega sveta, zato potrebuje fizično telo, skozi katero se v materialni realnosti izraža in se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost (reinkarnacija). Ko je duša inkarnirana, prežema človekovo fizično telo in vsa energijska telesa, razen svetlobnega. Ortodoksna znanost za zdaj obstoja duše neposredno še ni dokazala, dokazala pa je, da je človekov um tako kompleksen, da ga ne morejo proizvajati možgani in da lahko deluje neodvisno od možganov. Kaže torej, da uporablja možgane zgolj kot orodje, skozi katero razodeva misli. Zgodovina beleži celo poskuse dokazov, da gre pri duši za nekakšno energijsko-informacijsko bit, ki ima maso. Duncan MacDougall, zdravnik iz Haverhilla, Massachusetts, je namreč v želji, da bi dokazal 'materialno' merljivost duše, leta 1907 stehtal nekaj tuberkuloznih bolnikov tik pred smrtjo in ponovno nekaj minut po smrti. Ugotovil je, da so bila fizična telesa nekaj minut po smrti povprečno 21 gramov lažja kot za čas življenja. Zanimivo je, da so strokovnjaki njegovim 'dokazom' bolj ali manj oporekali, češ da je bil vzorec testirancev premajhen, vendar pa, kolikor mi je znano, ni kasneje ponovil podobnih poskusov prav nihče. 

 

Raziskave, ki se nanašajo na dokaze reinkarnacije, niso prav obsežne in strokovno podprte. Vendar pa delo nekaterih hipnotizerjev (M. Bernstein, J. Grant, D. Kelsey) ter doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta Michaela Newtona, ki je s hipnozo kliente popeljal tudi v prejšnja življenja, verjetnost reinkarnacije potrjuje. Newton je kliente s hipnozo pogosto popeljal celo v obdobje med dvema inkarnacijama, torej v akaško cono, ko so bili duše in so 'odločali' zunaj formativne realnosti in ugotovil, da so si njihova pričevanja zelo podobna. 

 

- Svetlobno telo (mavrično telo): Po klasični metafiziki, ki deli stvarstvo na deset dimenzij, izhaja iz osme dimenzije, je nepolarizirano, v smislu zavestnosti pa predstavlja polno kapaciteto, do katere se duša lahko razvije. Duhovna naloga duše, ki ima ob začetku verig inkarnacij zelo skromno zavestnost, pa je, da zavestnost in svetlobo svetlobnega telesa integrira v svojo strukturo, kar pa se dogaja le takrat, ko je inkarnirana v tretji dimenziji (materialna realnost) – po smrti/koncu posamezne inkarnacije pa se proces nadaljuje v naslednji inkarnaciji. Stopnja razvitosti posamezne duše je premo sorazmerna s tem, v kakšni meri se je svetlobno telo integriralo v sistem duša-avrično polje-fizično telo. Svetlobnemu telesu omogočajo 'vstop' v sistem duša-avrično polje-fizično telo individualni duh (osebni vorteks), čakre in t. i. srednji steber, v katerem so energijska središča čaker. 

 

- Individualni duh (osebni vorteks): Sam pojem duha se nanaša na zavest, torej na informacijski del, in v kontekstu duše lahko trdimo, da oživlja dušo. Po ezoteričnem izročilu naj bi se duša vedno inkarnirala v človeka z enakim temperamentom, kar kaže na obstoj individualnega duha, ki dušo nekako usmerja k specifičnemu razvoju. Kolerik recimo nikoli ne bo postal melanholik, lahko pa svoj kolerični temperament skozi izkušanje materialnega razvija in harmonizira. 

 

V finoenergijskem smislu je individualni duh vorteks (energijski vrtinec), ki spodbuja dušo k dejavnostim, ki ji omogočajo integracijo svetlobnega telesa, se pravi k dejavnostim, povezanim z resnično naravo duše oziroma bazičnega jaza. Z ravni svetlobnega telesa deluje na dušo, fizično telo in vsa energijska telesa, njegov vpliv pa je zaznaven na vseh življenjskih področjih. Manifestira se predvsem skozi zavedno in nezavedno težnjo po ekspanziji na vseh ravneh.

 

Zaradi vpliva osebnega vorteksa imamo potrebo po razvoju in širjenju potreb; otrokov svet je najprej stajica, kasneje ima potrebo po svoji sobi, v odraslosti po lastnem stanovanju ...  V socialnem smislu vpliva vorteks na potrebo po širjenju poznanstev, vpliva na našo potrebo po novih znanjih, pojavu novih interesov/motivov, vse zato, da bi v vseh pogledih napredovali. Vendar pa so ob tem procesu v življenjih večine prisotna tudi ekspanzijska gibala, ki ne izhajajo iz delovanja osebnega vorteksa. Kadar namreč našo ekspanzijo vodijo t. i. bolečinska telesa, na katerih sloni naš lažni jaz, ki ima ves čas potrebo po potrjevanju, energijo pa išče na račun pozornosti in prevlade nad drugimi, govorimo o destruktivni ekspanziji. Današnji sistem vrednot je namreč usmerjen predvsem na to, kakšni bomo videti navzven (moda, videz, vtis, prevlada), kar vodi do zavisti in pohlepa, motivov, ki so osnovani na manipulaciji in rušenju celovitosti drugih, na širši ravni pa k nezdravi konkurenci, ki je pripravljena za zmago uničiti druge. Ti elementi so nam tako pomembni, da postanejo naši medsebojni odnosi povsem nepomembni in površni, odnos do narave pa skoraj ne obstaja. Površen odnos pa imamo tudi do sebe – ne zavedamo se, da bi lahko življenja uravnavali sami in igramo igro, katere pravila je postavil nekdo drug.

 

Pri tem je paradoksalno to, da energijo ves čas izgubljamo prav zato, ker imamo pozornost stalno usmerjeno na elemente pojavnega sveta, hkrati pa jo v zunanjih stimulansih tudi iščemo. A kadar je naš fokus usmerjen na subjekte in objekte pogojene realnosti tretje dimenzije, nismo usklajeni z osebnim vorteksom, saj smo v coni številnih identifikacij, ki nam dajejo lažni občutek varnosti, hkrati pa tudi občutek globinskega nezadovoljstva, ki je značilen za destruktivno ekspanzijo. Ko smo torej usmerjeni na tretjo dimenzijo in nam motivacijo za naše aktivnosti generira ego, se osebni vorteks manifestira skozi stalen občutek notranjega nezadovoljstva (nemir, frustracije ...), ki nas poskuša motivirati, da nezadovoljstvo presežemo, ali pa kar sam projicira življenjske situacije, ki so sicer, gledano s stališča lažnega jaza, običajno neprijetne. Lažni jaz ima namreč rad predvsem rutino in okoliščine, v katerih se počuti varno. Vendar pa se tisti hip, ko izgubi manevrski prostor za svoje kalkulacije, izkaže, da nas osebni vorteks v resnici usmerja k hotenjem bazičnega jaza, to pa je cona, v kateri prihaja do pospešene inkarnacije svetlobnega telesa v sistem, občutka, da ima življenje neki smisel ...

 

Ena od intenc duhovnega razvoja je torej uskladitev z osebnim vorteksom, kar nas vodi v stanje konstantne izpolnjenosti, nevezane na vsakdanje življenjske situacije. Informacijsko polje osebnega vorteksa ni omejeno, zavestnost duše pa je, tako da se duša usmerja le na določeni segment informacijskega polja vorteksa, kar je povezano z njeno strukturo in zavestnostjo (npr. izkušanje sveta v različnih inkarnacijah, skozi vedno enak temperament). S procesiranjem bolečinskih teles avtomatično aktiviramo svoj osebni vorteks. Ko smo zavestno v njem, so vse ravni naše osebnosti usklajene. 

 

Se nadaljuje ...

 

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...