Kvantni fiziki pravijo, da obstajajo preteklost, prihodnost in sedanjost v kvantni juhi sedanjega trenutka, ko pa na nekaj usmerimo pozornost, začne potekati v okvirih linearnega časa.
Ko torej vzamemo pod drobnogled neko življenje, ga zaznamuje nesmrtna duša, ki gre sicer v okviru koncepta krščanske religije v 'nebesa' ali 'pekel', v nekaterih dugih konceptih pa ima duša za seboj 'zgodovino' različnih inkarnacij, med njimi pa tudi obdobja bivanja v neki drugi dimenziji, v kateri čaka na novo inkarnacijo v pojavni svet.
Res pa je tudi to, da se celo nekateri pristaši teorije več inkarnacij s tem ne strinjajo. Ena od glavnih vej budizma namreč postavlja pod vprašaj, kdo ali kaj se inkarnira; menijo namreč, da so vse človeške duše le del skupne duše človeštva, v katero se vračajo po smrti, in je torej vtis o izkušnjah prejšnjih življenj zgolj iluzija, do katere pride, ko se individualna duša, ki se formira iz skupne, na 'poti' v inkarnacijo identificira z nekaterimi akaškimi zapisi razmišljanj in čustvovanj ljudi, ki so že bili inkarnirani. To poskušajo podkrepiti z dejstvom, da nekateri dobri ljudje trpijo, nekateri zli pa uživajo. Če je res tako, bi bilo brezpredmetno govoriti o kakršnikoli osebni karmi in kontinuiteti inkarniranja, saj bi potemtakem bil nesmrten le duh, ki se zaveda svojega obstoja.
Precej bolj razširjen pa je seveda pogled o kontinuiteti inkarnacije in zorenju duše skozi izkušanje različnih življenj v materialni realnosti. Če se najprej osredotočimo na dimenzijo, v kateri so duše pred inkarnacijo v pojavni svet, najdemo v ustreznih ezoteričnih knjigah razmeroma pravljične opise tega, kar naj bi se v tej coni dogajalo. Avtorji tovrstne literature recimo pravijo, da se duše na tej ravni med seboj dogovarjajo, katere bodo imele v pojavnem svetu skupne medsebojne izkušnje, kakšno vlogo bodo igrale v življenjih nekaterih inkarniranih duš, katera bo katero neposredno podpirala in katera bo katero ovirala v smislu, da ji kreira življenjski izziv, skozi katerega bo imela potem 'ovirana' duša priložnost rasti ipd.; temu pravijo akaški dogovori. Dejansko pa se vse skupaj dogaja na vibracijsko-resonančni ravni.
Glede na izkušnje iz prejšnjih inkarnacij, ki so povezane s tem, koliko svetlobnega telesa je inkarniranega v posamezno dušo, in glede na različne travme ter identifikacije, ki jih je duša v njih izkušala, ima vsaka duša specifično vibracijo. Vzgib v novo inkarnacijo se sproži skozi interakcijo vibracije duše z ustreznimi vibracijskimi pogoji, do katerih v določenem trenutku pride v nižjih sferah.
Tem specifičnim vibracijskim pogojem bi astrologi rekli planetarni vplivi – vplivi in konstelacije določenih planetov definirajo tako razvoj posameznih psiholoških značilnosti kot različne tipe ovir, ki določajo človekov 'horoskop'. Ta je le drug izraz za dušno-osebnostni fraktalni vzorec, ki seveda 'vsebuje' tudi usodo, ki pa ni povsem nespremenljiva. V astrologiji recimo vplivi Marsa, Sonca in Merkurja določajo energijo duše. V enakih okoliščinah se bo namreč duša z malo energije oklepala znanega in se priložnostim za različne oblike izkorakov izogibala, tista, ki ima več energije, pa bo priložnosti iskala in se z izzivi soočala. Tako npr. Mars determinira fizično, Sonce osebnostno moč, Mars pa sposobnost verbalnega izražanja. Po drugi strani pa definirajo vplivi Venere, Meseca in Jupitra našo sposobnost čutenja, sposobnosti, da v odnose vnesemo lahkost in množino svetlobnega telesa, ki prežema dušo, medtem ko vpliv Saturna določa, kako bosta ta dva trojčka planetov med seboj usklajena.
Na osnovi teh vibracijskih vplivov se bodo nekoliko kasneje formirala astralno, eterično in druga avrična telesa, 'izbrani' so ustrezni starši, kar prinese sklad vibracijskih posebnosti duše z bodočimi genetskimi predispozicijami inkarnirane duše, izkušanje določenih energijskih vplivov v fazi nosečnosti (delno prek mame, delno od zunaj), okolje, v katero se bo oseba rodila, struktura celičnih receptorjev ...
Vibracijska realnost višjih sfer, iz katerih izhaja svetlobno telo, je bistveno drugačna od vibracije fizičnega telesa, zato vsebuje novorojenčkova duša ob rojstvu zelo malo energijsko-informacijskega spektra svetlobnega telesa. Ta prehaja v sistem duša-avra-fizično telo postopoma; nekateri menijo, da je vanj inkarnirano svetlobno telo v meri, ki je ustrezna znanju, pridobljenemu v prejšnjih inkarnacijah, do 21. leta.
Prav tako se v sistem postopoma spuščajo energijski pečati najglobljih travm in identifikacij, ki so bile za dušo značilne v prejšnjih inkarnacijah. Te energijske značilnosti vplivajo na razvoj čaker in drugih telesnih funkcij, skupaj z genetskimi predispozicijami pa vse to vpliva na zorenje kvalitet, slabosti, talentov ... inkarnirane/odraščajoče osebe.
Na osnovi tega postanemo občutljivi za določene zunanje dražljaje, predvsem tiste, ki se nanašajo na odnose, po dugi strani pa nam nekateri drugi dražljaji na področju odnosov in življenjskih situacij, ki jih je duša v prejšnjih inkarnacijah osvojila, ne morejo do živega. To je razlog, da se lahko recimo dva otroka, ki odraščata v istem okolju, razvijeta v popolnoma različni osebnosti, med odraščanjem pa jima delajo težave povsem različne življenjske situacije.
Se nadaljuje ...
inspiracije