Hodim po cesti in slišim pogovor treh deklet za seboj. Prva reče: »Spet mi je pisal sms. Napisal je: 'Hej, kako si?'. Kar nekaj. Sem takoj zbrisala, mu ne bom nič odgovorila. Po tem, kako sva nazadnje končala in kako nespoštljivo se je vedel do mene, mu bom zdaj pokazala, kako se počutim«. Druga odgovori: »Ampak pri meni je drugače.« Reče spet prva:« Ne, ne, isto je. Nespoštljivo dela s teboj. In bi morala isto narediti, kot sem jaz – pritisniti na tipko ignore.« Najbrž ste tudi sami že kdaj kaj podobnega slišali, morda to doživeli, naredili tako. Pa to res pelje v pravo smer – namreč v to, da se bolje počutimo mi, da smo prav ravnali v neki situaciji? Je tipka ignore res prava tipka?
Težava je v tem, da se ne znamo sporazumevati.
Velikokrat nam je pomembno samo to, da smo povedali svoje, drugo pa nas ne zanima – ali nas je drugi razumel, kaj smo hoteli povedati, ali mi razumemo drugega oziroma še prej, ali ga sploh poslušamo, ZARES poslušamo? Velikokrat pride do konfliktov prav zaradi tega, ker se ne potrudimo, da bi nas drugi razumel, in ker ne prisluhnemo drugemu, kaj želi povedati. Vsak od nas je v svojem svetu in gleda na neko stvar s svojega položaja. Da bi nas drugi razumel, zakaj smo nekaj naredili tako in tako, mu moramo to razložiti. To pomeni:
- si vzeti čas za pogovor (ne pa zavpiti tako mimogrede in potem reči: »Pa saj sem ti povedal/-a ...«);
- naravnati se na sogovornika;
- mu razložiti na način, ki je njemu blizu, in tako, da nas bo razumel (če osebo dobro poznaš, potem veš, kako mu povedati);
- poslušati, kaj bo povedal (tako vidiš, ali te je razumel, in dobiš še njegov pogled na situacijo).
Z vsem tem se med dvema gradi in raste zaupanje, raste tudi njun odnos. Tak odnos temelji na resnici in spoštovanju, kar sta trdna temelja za zdrave odnose.
Če se vrnemo na primer v uvodnem delu: način, da nekomu ne odgovorimo, pa ne glede na to, kaj je bilo, mu kažemo nespoštovanje. Seveda je težko – prizadeti smo, jezni in žalostni, a vprašajmo se, kako je pa drugemu? Najbrž podobno ...
Resnica je, da si v sebi vsi želimo ljubezni in spoštovanja, le naši strahovi so tisti, ki nam pogosto preprečujejo, da bi to dosegli – potem se pa vedemo prevzetno in naduto do tistega, ki ga v resnici ljubimo, na primer. Iz same nemoči se odzovemo z jezo, v resnici pa smo tako močno prestrašeni in osamljeni. Če se odzoveš z jezo, dobiš na drugi strani jezo. Če pa se odzoveš z razumevanjem in sočutjem, se na drugi strani nekaj premakne – dotakneš se drugega, dotakneš se njegovega srca.
Ženske smo tiste, ki so nam bile v zibelko položene lastnosti, kot so potrpežljivost, sočutje, toplina, razumevanje, zato je naša naloga kot ženske, da to tudi živimo in izžarevamo, najprej do sebe in nato še v svoje življenje, v svoje odnose z drugimi.
